 Asist. Dejan Romih, univ. dipl. ekon., mladi raziskovalec iz gospodarstva in član raziskovalne skupine Ekonomskega inštituta Pravne fakultete. |
V Sloveniji je bil eden izmed pomembnejših razlogov za gospodarsko krizo tudi znatno zmanjšanje učinkovitosti investiranja, saj se je vrednost mejnega proizvodnega količnika s 35,4 v obdobju 1961-1970 znižala na 16,2 v obdobju 1971-1987. Glede na hitro rast kapitalskega količnika je bilo znižanje mejnega proizvodnega količnika povezano z ekstenzivnim investiranjem. To lahko nazorno prikažemo s pomočjo mejnega kapitalskega količnika, katerega vrednost se je s 4,9 v obdobju 1974-1980 zvišala na 62,9 v obdobju 1981-1988.
Na področju investiranja je v Sloveniji vse do konca 80. prevladoval družbeni gospodarski sektor. Zasebne investicije v osnovna sredstva so obsegale le okoli petino vseh investicij. Danes je ta delež bistveno višji in znaša nad 80 %. Podobno velja tudi za druge tranzicijske države. Javne investicije zavzemajo le še slabo petino celotnih investicij, a se ta delež v nekaterih tranzicijskih državah ponovno povečuje, na Češkem npr. s 15,3 % v obdobju 2000-2002 na 22,8 % v obdobju 2003-2005, na Poljskem pa s 17,2 % na 23,1 %. Deloma je to posledica zmanjšanja deleža zasebnih investicij v BDP, pa tudi povečanja deleža javnih investicij, ki so potrebne za razvoj infrastrukture, predvsem transportne. Po nekaterih ocenah naj bi Slovenija do leta 2013 za investicije v transportno infrastrukturo namenila okoli 9,5 milijarde evrov, od tega največ za cestno in železniško infrastrukturo (Oplotnik, Križanič in Romih, 2006, str. 34-35). Iz državnega proračuna naj bi zanje namenili nekaj manj kot 4 milijarde evrov.
Ker so investicije današnja vlaganja v proizvodne vire za ustvarjanje prihodnjih vrednosti, ni vseeno, kakšna je njihova struktura. V številnih tranzicijskih državah je neoptimalna realokacija proizvodnih virov vodila v razvoj neustrezne gospodarske strukture in slabšanje pogojev menjave. To je bil tudi eden izmed razlogov za zmanjšanje gospodarske aktivnosti in zaposlenosti med tranzicijsko depresijo. V letih 1991-1992 je Slovenija beležila negativno stopnjo rasti investicij, podobno velja tudi za leto 2001, delež investicij v BDP pa je znašal med 16,9 in 17,6 %. Po tem obdobju se je obseg investicijske dejavnosti povečeval in leta 1999 dosegel vrh. Stopnja investiranja je tedaj znašala 28,4 % BDP, po letu 1999 pa se je začela zniževati. Izjemi sta le leti 2002 in 2005, ko se je stopnja investiranja zvišala za 0,2 oziroma 0,3 odstotne točke. V obdobju 2000-2001 je na znatno znižanje obsega investicijske dejavnosti vplivalo upadanje splošne gospodarske aktivnosti, znižanje deleža izvoza v države EU, neugodno gibanje obrestnih mer in zmanjšanje državnih investicij. Te so močno nihale vse od leta 1995, v letu 2000 pa so se znižale za 21,1 %, v prvem četrtletju celo za 52,2 % (Križanič idr., 2006, str. 74).
V letih 2000-2005 je znašala povprečna stopnja investiranja 25,3 % BDP, povprečna stopnja investiranja v osnovna sredstva pa 20,8 %. Od tega so predstavljale zasebne investicije 84,1 %, javne pa 15,9 %. V letu 2005 so znašale javne investicije 3,6 % BDP, kar je primerljivo s peterico držav srednje in vzhodne Evrope (SVE-5). Glede na delež javnih investicij v celotnih javnih izdatkih pa je Slovenija pod povprečjem držav SVE-5. Med deseterico novih držav članic (NDČ-10) sta leta 2005 najvišji odstotek javnih investicij v BDP beležili Malta in Češka, najnižjega pa Latvija in Slovaška. Za vse NDČ je značilno, da beležijo višji odstotek javnih investicij v BDP, kot znaša povprečje držav EU-25 (glej tabelo 1).
TABELA 1 - priloga
Med državami SVE-5 sta imeli v obdobju 2000-2002 najvišjo stopnjo investiranja v osnovna sredstva Slovaška in Češka, najnižjo pa Poljska in Madžarska (glej tabelo 2). Enako velja tudi za obdobje 2003-2005, le da sta Češka in Slovaška zamenjali vrstni red. V primerjavi z državami evroobmočja so imele države SVE-5 v tem obdobju za 1,6 odstotne točke višjo stopnjo investiranja. Primerjava povprečne stopnje investiranja med obema obdobjema kaže na njeno znižanje. Med državami SVE-5 se je stopnja investiranja najbolj znižala na Poljskem (-18,3 %) in Češkem (-12,8 %), najmanj pa v Sloveniji (-1,9 %) in na Madžarskem (-1,6 %). V nasprotju z državami SVE-5 je bilo za baltske države značilno zvišanje stopnje investiranja. Ta se je najbolj zvišala v Estoniji (17,7 %), sledita pa Latvija (+10,0 %) in Litva (+8,1 %).
TABELA 2 - priloga
Glede na trend zasebnega investiranja lahko NDČ razvrstimo v dve skupini. V prvo skupino sodijo države z močnimi fiskalnimi pozicijami in zmernim javnim dolgom, v katerih so se zasebne investicije zvišale in pogosto več kot nadomestile rez v javnih investicijah. Primer je Estonija. V drugo skupino pa sodijo države z visokim javnim dolgom in trajnim proračunskim primanjkljajem, v katerih so se zasebne investicije znatno znižale in kljub zvišanju javnih investicij povzročile znižanje celotnih investicij (glej npr. podatke za Češko in Poljsko) (Schwartz idr, 2007, str. 7).
Zasebne investicije so se v zadnjih letih znižale tudi v evroobmočju, medtem ko so ostale javne investicije stabilne. V primerjavi z državami evroobmočja pa se je delež javnih investicij v BDP držav SVE-5 zvišal. Izjemi sta le Madžarska in Slovaška.
Glede na ugotovitve EIB je dobra polovica javnih investicij v državah EU-15 in NDČ-8 namenjena infrastrukturi (Perée, 2007, str. 6). Med državami SVE-5 je ta delež najvišji na Češkem (62 %), ki ji sledijo Poljska (51,3 %), Slovaška (51,0 %) in Madžarska (42,1 %), najnižji pa v Sloveniji (41,4 %). V primerjavi z državami EU-15 namenjajo države SVE-5 za eno odstotno točko manjši delež BDP za investicije v tradicionalno infrastrukturo in za 2,5 odstotne točke manj za investicije v personalno infrastrukturo. Nekoliko drugače je v primeru NDČ-8, saj namenjajo baltske države v povprečju višji odstotek BDP za investicije v infrastrukturo. Najvišji odstotek nameni Litva (60,7 %), ki ji sledita Estonija (55,8 %) in Latvija (47,5 %).
V NDČ-8 je dobra tretjina javnih investicij namenjena tradicionalni infrastrukturi (glej tabelo 3). Podoben delež imajo tudi v državah EU-15. Po nekaterih ocenah bi morale NDČ v naslednjih petnajstih letih v nadgradnjo infrastrukture investirati več kot 500 milijard evrov ali 5 % BDP, da bi dosegle raven držav EU-15 (Auer, 2004, str. 1-9; Brenk, 2005, str. 82-112). Od tega bi morale okoli 60 % investicij usmeriti v sektor oskrbe z energijo in vodo ter v izboljšanje zdravstvenih razmer. Sicer imajo nekatere NDČ dokaj dobro razvito infrastrukturo, vendar je ta slabo vzdrževana, na kar je vplivalo pomanjkanje obnovitvenih investicij, pa tudi strukturne spremembe v gospodarstvu.
TABELA 3 - priloga
V državah EU-15 in NDČ-8 je slaba polovica javnih investicij namenjena redistribuciji in javnim dobrinam. Med državami SVE-5 je ta delež najvišji v Sloveniji (58,6 %), ki ji sledijo Madžarska (57,9 %), Slovaška (49,0 %) in Poljska (48,7 %), najnižji pa na Češkem (38,4 %). Velike razlike obstajajo tudi med baltskimi državami. V letih 2000-2005 je Latvija za redistribucijo in javne dobrine namenila 52,5 % javnih investicij, Litva pa le 39,3 %.
V primerjavi z državami EU-15 je Slovenija v letih 2000-2003 beležila visok delež investicij centralne vlade na področjih zdravstva, socialne varnosti, šolstva, kulture in športa (40 %), nizek delež pa na področjih gospodarstva, okolja in prostora (28,3 %) (glej tabelo 4).
TABELA 4 - priloga
Glede na to, da je IMF Slovenijo po vstopu v EMU uvrstil med razvite države, je zanimiva tudi primerjava s Finsko, ki namenja zelo visok delež investicij centralne vlade za gospodarstvo, okolje in prostor (60,5 %). Vse pomembnejše so tudi investicije v tehnologijo. Vzemimo kot primer t. i. nanotehnologije. Javni izdatki za nanotehnologijo so v Sloveniji leta 2004 znašali 0,25 $ na prebivalca, kar je precej manj kot na Finskem (2,80 $), v Nemčiji (3,55 $) ali na Irskem (8,05 $) (Simonis in Schilthuizen, 2007, str. 6-7).
Seznam literature
Auer, J.: Infrastructure as Basis for Sustainable Regional Development, Current Issues, Deutsche Bank Research, Frankfurt, 2004, str. 1-9.
Brenk, A., Beckers, T., Heinrich, M. in C. von Hirschhausen: Public-private partnerships in new EU Member Countries of Central and Eastern Europe, EIB Papers, let. 10, št. 2, 2005, str. 82-112.
Križanič, F., Oplotnik, Ž.J., Romih, D. in S. Dajčman: Izbrane analize s področja investicij, investiranja in njihovih učinkov na gospodarstvo, Ekonomski inštitut Pravne fakultete, Ljubljana, 2006, str. 74.
Križanič, F., Oplotnik, Ž.J., Romih, D. in S. Dajčman: Izbrane analize s področja investicij, investiranja in njihovih učinkov na gospodarstvo, Ekonomski inštitut Pravne fakultete, Ljubljana, 2006, str. 32.
Oplotnik, Ž.J., Križanič, F. in D. Romih: Infrastrukturne investicijske prioritete Slovenije v prihodnji finančni perspektivi EU, Gospodarska gibanja, št. 381, 2006, str. 34-35.
Perée, E.: Public investment in Europe: Evolution and determinants, European Investment Bank, Bruselj, 2007, str. 6.Schwartz, G., Corbacho, A., Cui, G., Ganelli, G. in P. Manasse: Fiscal Policy and Public Investment in New EU Member States, International Monetary Fund, Washington, 2007, str. 8.
Simonis, F. in S. Schilthuizen: Nanotechnology: innovation opportunities for tomorrow's defence, Amsterdam, Future Technology Center, 2006, str. 14.
The Council of European Municipalities and Regions (CEMR) in Dexia Crédit Local: 89200 Sub-national Authorities in the European Union, Pariz, 2006, str. 5.
|
Asist. Dejan Romih, univ. dipl. ekon., habilitiran za področje financ in bančništva na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru, je mladi raziskovalec iz gospodarstva, član raziskovalne skupine Ekonomskega inštituta Pravne fakultete in podiplomski študent ekonomske teorije in analize na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. Od leta 2007 je član European Economic Association ter pogodbeni sodelavec katedre za mednarodno menjavo na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru, kjer vodi vaje pri predmetu mednarodne poslovne finance. | |