|
Saj poznate tisto slaboumno šalo o nastanku naših treh dolin? Butce so zmetali čez hrib, pa je nastal nov kraj. Kakor koli izbirate kraje, vedno deluje. Smešno? Kje pa. Kdor je že slišal za psihološki profil povprečnega Slovenca, mu bo hitro jasno, od kod se je ta šala vzela.
 Mag. Mojca Berdnik Vozel je novinarka, ekonomistka in namestnica odgovornega urednika poslovnega dnevnika Finance.
E-pošta: mojca.vozel@finance.si,
spletna stran: http://www.finance.si. |
Začnimo takole: Če bi bili v eni dolini pametni in drugod neumni, bi moralo biti ozračje pri pametnih super spodbudno. Nikomur se ne bi bilo treba pritoževati, da je v Zasavju intelektualno zatrt, ujet v slaboumno miselnost, razočaran ob pomanjkanju priložnosti. Enostavno bi se odpravil čez hrib k pametnim, pa bi bila stvar rešena.
Pa ni tako. Predvsem študentje glasno kritizirajo, da bodo iz Zasavja odšli, čim prej in čim dlje. Ko začutijo utrip Ljubljane, Maribora, Celja, raje ostajajo tam, če dobijo priložnost v tujini, jih pa sploh naj ne bi bilo več med te hribe. Občutek, da tukaj manjka pametnih ljudi, potencira dejstvo, da ima Zasavje nizko javno (medijsko) podobo, ljudje pa hočejo biti v trendu in kritizirajo tisto, kar ima že tako ali tako slab prizvok.
Nedavno sem se pohvalila, da se mi zdi živeti v Zasavju pravzaprav zelo v redu. Nekateri bralci so mi napisali spodbudna sporočila, optimistično so komentirali, da se je veliko spremenilo na bolje. Povozili pa so me res predvsem nekateri študenti, češ ko gre človek živet že samo v Ljubljano, Maribor, hitro spozna, da smo tukaj zahojeni.
Berem tudi tabloide - v njih je ogromno zanimivih družbenih pojavov - in se sprašujem, ali lahko v zgodbo umestim še opis domnevnega vedenja Melanije Knavs, slovenske žene ameriškega mogotca Donalda Trumpa (žal ne vem, ali se je res natanko tako vedla, kot je pisalo v visokonakladnih, a nizkoverodostojnih časopisih, zato ostajam pri domnevah). Melanija naj bi mukoma prihajala v domače Posavje, kadar pride, pa naj bi ignorirala nekdanje znance in prijatelje. Opravljanje me tu ne zanima, zanimiv se mi zdi vzorec, ki ga doživljam vsak dan: vedno naletim na koga, ki ga je sram povedati, da je doma iz Zasavja. Imate tudi vi izkušnjo, da bi znanec, prijatelj, sorodnik, ki mu je uspelo v večjem mestu, tuji državi, svetovni metropoli, namenoma pozabil, od kod prihaja, se sramoval domačega kraja? Ste oziroma bi bili ob tem kaj zgroženi? Ah, saj to sploh ni nič čudnega. Pravzaprav je to za Slovence povsem normalno in pričakovano vedenje!
Pojav ima zanimivo akademsko razlago, ki zna biti za samorefleksijo Zasavcev koristna. Ste že slišali za "profil slovenske zaprte dolinske mentalitete"? Misli povprečnega Slovenca naj bi preveval nekakšen dolinski duh in pogojeval naš pogled na svet. Ker je Zasavje dolina pri dolini, si mislim, da mora za Zasavce to še posebej veljati.
Slovenec "dolinar" je tak: ne mara sprememb, je udobno ugnezden v svojo dolino, hoče biti gospodar svoje usode, bližnji hrib je zanj drug svet in tega sveta ne sprejema. Njegove vrednote so varnost, stabilnost, tradicija, doživljenjska zaposlitev, rad igra tudi vlogo žrtve in izraža nezadovoljstvo s položajem, službo (torej jamra). Dolinska mentaliteta se je gradila od avstro-ogrskih prek socialističnih vzorcev vzgoje in izobraževanja, ki so cenili pravila, lojalnost, "pridnost", ponavljanje naučenih vzorcev. Od kod šala o dolinah, kjer živijo pametni, in dolinah, kamor mečejo butce, je torej jasno. Je odraz in hkrati dokaz močno prisotne dolinske mentalitete Zasavcev - ponotranjili smo jo celo v regijskem humorju.
Kaj imata skupnega študent, ki hoče za vsako ceno uiti iz Zasavja, in Melanija Knavs, ki se v rodnem Posavju morda počuti nelagodno? Uporništvo proti tej miselnosti, ki ju utesnjuje, toda s posmehom, sramom ali zaničevanjem hkrati dokazujeta, da se tudi sama ne moreta znebiti te miselnosti. Ali ni to, da človek o sebi misli, da je boljši, ker se je katapultiral v nov svet, tudi simptom "dolinarske" miselnosti, celo negotovosti in strahu pred svetom?
Ne le med študenti in zvezdniki, tudi v medijih se lepo odraža strah pred sosednjim hribom. Pomislite, v koliko omizjih, trenjih, tarčah so se visoko izobraženi (!) ljudje uspeli o čemer koli strinjati, se skušali medsebojno razumeti ali najti vsaj minimalni skupni imenovalec, kolikokrat pa so uro ali dve trdo vztrajali vsak "na svojem hribu". Da ne govorim o lokalnih politikih, ki stojijo na svojem hribu, kot bi jih pribil (pomislimo na razdeljevanje Slovenije na pokrajine), ali o nacionalni politiki, ki redno pere umazano perilo v tujini (blati svojo državo, se jo sramuje). Poglejte še kakega zdomca, kako vam bo hitel razlagati, kaj vse zmorejo in znajo tujci, vam v teh zakotnih krajih pa ni nič jasno. Vsi ti so nekakšne melanije knavs. Bogatejši od nas so v denarnici, v dojemanju sveta pa žal ne.
Ne razumimo napak: dolinska mentaliteta vendarle ni nekaj slabega. Prav zaradi nje smo Slovenci znani tudi kot pridni, vztrajni, zanesljivi, lojalni ljudje, služba, ki si jo izberemo, nam ponavadi veliko pomeni, kadar je treba kaj hitro in nujno opraviti, smo zelo prožni (če imamo le varnost in stabilnost zagotovljeno), in vsega ne gledamo skozi denar, imamo tudi druge vrednote.
Naj brez slabe vesti ponovim: Vesela sem, da sem "dolinarka". Da me ni treba metati čez hrib, pa čim večkrat raje kar sama odidem pogledat, kako se imajo ljudje drugod.
Naslednjič:Globoki žepi vozačev |
|