 Matej Drašček je
univ. dipl. ekon.. |
Kazalniki finančne in družbene uspešnosti ostajajo največji problem
Največji problem in tarča najostrejših kritik teorij družbene odgovornosti podjetja in njenega vpliva na finančno uspešnost je izbor kazalcev (kot absolutnih števil) in kazalnikov (kot relativnih števil, denimo koeficientov, indeksov ali stopenj udeležbe). Pri tem ne gre izključno za kazalce (kazalnike) družbene, ampak tudi finančne uspešnosti.
Tako naj bi bila finančna uspešnost merjena v 70 različnih kazalnikih, med njimi 49 računovodskih, 12 tržnih, 5 mešanih računovodsko-tržnih in 4 drugih. Med vsemi prevladujejo kazalniki donosnosti, in sicer na kapital v 37 primerih, na sredstva 28 in na prihodke 13. Največji problem finančnih kazalnikov je zagotovo verodostojnost računovodskih izkazov. Čeprav je zakon Sarbanes-Oxley, sprejet leta 2002, zaradi finančnih škandalov (Enron, Worldcom, Xerox), ki so zamajali temelje ameriškega gospodarstva, uvedel veliko sprememb in strožji nadzor nad samim računovodstvom in revizijo, so možnosti za zlorabo še vedno velike (t. i. kreativno računovodstvo).
Prednost zgoraj omenjenih finančnih kazalnikov je v njihovi objektivnosti, za katero glavni kritiki družbene odgovornosti trdijo, da je kazalci družbene odgovornosti ne bodo dosegli. Tu moramo pritrditi kritikom, saj je objektivnost ena izmed najpomembnejših znanstvenih vrednot. Tu pa je tudi past - zgodovinsko gledano so mere nastajale predvsem iz subjektivnih ocen, pa tudi odločitev o merskih enotah (primer so lahko anglosaksonske mere ali določitev metra s subjektivno izbiro palice, ki naj bi predstavljala en meter). Tudi splošno sprejeta računovodske tehnike so nastale iz potreb, ki so oblikovale subjektivne ocene, te pa so nato prerasle v splošen dogovor, ki pomeni objektivnost. Zatorej ne moremo prehitro sklepati o pomanjkanju objektivnosti in počakati, da strokovna javnost doseže dogovor.
Kako merimo družbeno uspešnost podjetja?
Merjenje družbene odgovornosti je bilo v študijah obravnavano različno. Tako sta Margolis in Walsh (2002) našla, da je bila družbena odgovornost merjenja v 27 različnih virih podatkov, ki pokrivajo 11 različnih področij delovanja podjetja (programi podjetja, razkritja, politične donacije, donacije dobrodelnim organizacijam, naložbe v skupnost, okolje, človekove pravice, človeški viri, izdelki, pravična konkurenčnost, globalna področja). Nekateri so tudi združili več virov, kar je naletelo na pozitiven odziv raziskovalne skupnosti. Vire za merjenje družbene uspešnosti lahko združimo v več skupin, in sicer: večrazsežnostne vire, ankete, poslovanje v Južnoafriški republiki, organizacijske programe, razkritja, denarne pomoči, okolje in ugled. Največkrat uporabljen kriterij za merjenje družbene uspešnosti je bilo ravnanje z okoljem, ki je bilo uporabljeno predvsem v zgodnjih letih, in sicer v 20 študijah. Uporabljena je bila tudi lista revije Fortune 500 najbolj občudovanih podjetij, in sicer v 15 študijah, in indeks KLD (ang. Kinder, Lydenberg, Domini Index) v 10 študijah.
Predvsem indeks KLD (www.kld.com) vsebuje po mnenju mnogih najmanj pomanjkljivosti, predvsem zaradi splošne sprejetosti in velikega obsega podatkov, ki ga skuša zavzeti. Ocenjuje uspešnost podjetja na lestvici od -2 do +2, na petih področjih, in sicer odnos s skupnostjo, raznovrstnost na delovnem mestu (prej imenovana kategorija ženske in manjšine), odnosi z zaposlenimi, naravno okolje in kakovost ter varnost izdelkov. Ta področja so t. i. pozitivna področja nadzora, medtem ko ima poleg teh petih področij še negativna področja, ki samo znižujejo celotne točke in ne prispevajo k seštevku. Ti področji sta povezanost z nuklearno industrijo in z vojaško oziroma obrambno industrijo. Tretje področje je bilo aktualno v 70. letih, in sicer gre za poslovanje v Južnoafriški republiki. V zadnjih letih je veliko svetovnih borz začelo izračunavati svoje indekse družbene odgovornosti, kot sta npr. Londonska borza FTSE4U (ang. FTSE for you) ali DJSI (ang. Dow Jones sustainability index). Problem teh indeksov je predvsem v preglednosti, saj se njihova sestava malo razlikuje od same sestave borznih indeksov.
Več kot 120 študij o povezavi med finančno in družbeno uspešnostjo v večini kaže na pozitivno povezavo
Prvo metaanalizo povezave sta opravila že omenjena Margolis in Walsh (2002). Tako je bilo med letoma 1972 in 2002 objavljenih 127 študij, ki so empirično preučevale odnos med družbeno odgovornostjo in finančno uspešnostjo podjetja. V 70. letih je bilo objavljeno 19 študij, 30 v 80. in 68 v 90. letih. Samo v letih 1993-2002 je bilo objavljenih 64 novih študij. V teh je bila družbena odgovornost preučevana kot neodvisna spremenljivka (torej neodvisno o finančne uspešnosti) v 109 študijah, v katerih je 54 študij pokazalo na pozitivno povezavo med finančno in družbeno uspešnostjo podjetja, 7 jih je pokazalo negativno, medtem ko 28 študij ni našlo nobenega odnosa, 20 pa jih je pokazalo mešane rezultate. V 22 primerih je bila družbena odgovornost obravnavana kot odvisna spremenljivka (torej če se poveča finančna uspešnost, se poveča tudi družbena uspešnost) in kar 16 študij je pokazalo pozitivni odnos med obema pojmoma. Štiri študije so raziskovale razmerja v obe smeri, zato je tudi več rezultatov kot samih študij Na podlagi raziskav lahko zaključimo, da je veliko dokazov za obstoj pozitivnega odnosa med pojmoma, medtem ko na negativni odnos opozarja le malo študij. Tudi druga metaanaliza 52 študij, ki so ji opravili Schmidt, Rynes in Orlitzky (2003), je pokazala enake rezultate.
Družbena odgovornost "se splača"
Na podlagi raziskav lahko sklepamo, da družbena odgovornost zagotovo ne zmanjšuje finančne uspešnosti podjetja, lahko pa jo zvišuje. Zvišuje jo takrat, ko je strateško usmerjena, torej na področje, kjer podjetje ima kompetence in lahko pričakuje največje pozitivne učinke. Pri tem moramo poudariti, da družbena odgovornost ni le filantropska dejavnost, ampak vključuje različne deležnike, tako zaposlene kot kupce, naravno okolje itd. Družbena odgovornost predstavlja dobro poslovno strategijo podjetja in je dober kazalec dolgoročne uspešnosti podjetja. Analitiki morajo zato vključiti družbeno komponento v svoje izračune, saj nevključevanje pomeni nepopolne informacije o stanju podjetja in njegovi prihodnosti in slabo odločanje o naložbah. Na drugi strani pa se menedžerji morajo zavedati, da družbena odgovornost ni le dobro marketinško orodje, ampak zares dobra poslovna strategija.
Viri:
Margolis, Daniel Joshua, Walsh, James P. (2002). People and Profits? The Search for A Link Between A Company's Social and Financial Performance. Philadelphia: Lawrence Erlbaum.
Orlitzky, Marc; Schmidt, Frank L.; Rynes, Sara L. (2003). Corporate Social and Financial Performance: A Meta-analysis. Organization Studies, 24(3): 403-441.
|
Matej Drašček je maja 2007 diplomiral na področju menedžmenta na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani pod mentorstvom doc. dr. Adriane Rejc Buhovac in za nalogo z naslovom Konceptualna analiza teorij družbene odgovornosti podjetja prejel Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Trenutno končuje magistrski študij na Fakulteti za družbene vede, smer Menedžment neprofitnih organizacij, vpisal pa je tudi podiplomski študij filozofije.
Njegovi raziskovalni interesi vključujejo teorijo deležnikov, družbeno odgovornost podjetja, poslovno etiko, strateški menedžment itd. V soavtorstvu z dr. Stanislavom Matičičem se mu v kratkem obeta objava članka What Managers Can See in the Philosophical Block of Free Will v mednarodni reviji Journal of Business Ethics, objavlja pa tudi v domačih strokovnih revijah.
| |