|
Slišimo, da je na voljo ogromno nepovratnih sredstev EU, s katerimi je možno marsikaj sofinancirati. Sočasno pa slišimo, da teh evrov ne znamo pobrati in da ne znamo pripravljati dokumentacije. Po štirih letih članstva v EU in po desetletju pridobivanja različnih evropskih programov bi morda veljalo razmisliti o tem, kaj sploh želimo doseči v tej državi. Šele potem bo imelo pridobivanje nepovratnih sredstev EU globlji smisel.
 Mag. Jasmin Držanič je zaposlena v NLB, d. d. |
Vsak, ki je kdaj sedel na kakšnem seminarju ali posvetovanju na temo nepovratnih sredstev EU, je zanesljivo slišal zgodbe s srečnim koncem. Recimo zgodbo o tem, kako je Irska iz bolj kot ne revne (ne proletarske ne kmečke) države postala agilna in znana po finančnih storitvah, ko je vstopila v Evropsko unijo. Ali pa zgodbo o Finski, ki je investirala v izobraževalni sistem in iz države s težko razumljivim jezikom, mrazom in savnami postala standard za dobre prakse. Znotraj finske zgodbe ste verjetno slišali tudi tisto, kako so v tovarni, kjer so delali gumijaste škornje in pnevmatike in kasneje tudi gumijaste torbe, kamor so postavljali analogne mobilnike, zaposlili nekaj mladih informatikov in potem so v naslednjem koraku že delali telefone. In kako je iz tega nastal tržni vodja v mobilni telefoniji in kako danes le redko kdo ve, da je imperij, ki "povezuje ljudi", še pred dvajsetimi leti izdeloval gumijaste škornje … Vse te "zgodbe" so bile sofinancirane z nepovratnimi sredstvi Evropske unije, in če je uspelo Ircem in Fincem, si misli človek, ni vrag, da ne bi uspelo tudi v Sloveniji.
Da in ne.
Da zaradi tega, ker če se črpanja sredstev vsi v tej verigi ne lotijo ravno najbolj "šlampasto", bo del sredstev prišel že sam po sebi in določeni učinki se bodo poznali tudi pri scenariju z najslabšo izvedbo.
Ne, ker so uspešna črpanja nepovratnih sredstev povezana z dobrimi scenariji. Finci so imeli najprej scenarij, da je iz tega nastala dobra zgodba. Irci tudi.
Slovenija je četrto leto članica Evropske unije. Nepovratna sredstva je dobivala že prej (v sklopu predpristopne pomoči). Z drugimi besedami, nobeni porodni krči ne trajajo toliko časa - pa vendar imamo v naši državi, ko gre beseda o nepovratnih sredstvih Evropske unije, en velik komunikacijski problem, ki pa v nadaljevanju povzroča izvedbene probleme. Nimamo namreč scenarija za dobro zgodbo.
Komunikacijski problem je v tem, da ob pridobivanju nepovratnih sredstev ni bilo jasno povedano ne državljanom, ne gospodarskim subjektom, ne zavodom …, kakšen cilj ima naša država v zvezi s črpanjem nepovratnih sredstev. To ne pomeni, da usmeritve niso bile zapisane - med vrsticami jih najdemo v dolgih dokumentih z več sto stranmi, ki so jih verjetno v celoti prebrali samo lektorji in prevajalci.
Da ne bi tole izpadlo kot nekakšno lamentiranje na prazno, primer: Strukturna sklada EU sta namenjena za vlaganje v regije, kjer BNP/prebivalca dosega 75 % in manj povprečnega BNP/prebivalca EU. Evropska unija predpostavlja, da če bo v te regije namenjeno več denarja za kvalitetne projekte, se bodo odpravile ekonomske strukturne pomanjkljivosti, posledično se bo BNP/prebivalca zvišal in povečala se bo kvaliteta življenja. To, kaj je za regijo "kvaliteten projekt", je prvenstveno izbira regije same. In regija bi morala najprej sebi, potem pa vsem ostalim povedati, kaj so zanjo kvalitetni projekti in zakaj ravno ti. Trditev bom ilustrirala z lažjim primerom - s turizmom (ilustracija s primerom "spodbujanja inovativnosti in konkurenčnosti", ki je tudi ena od usmeritev, bi zahtevala predolgo razpravo).
Recimo, pri nas gre veliko sredstev za investicije v turistično infrastrukturo. O tem, da je to smiselno, ni težko dobiti soglasja. Ampak, ali pri nas skupaj z EU vlagamo v turistično infrastrukturo zaradi tega, ker v neki perspektivi vidimo Slovenijo kot edinstveno turistično destinacijo, kjer bodo storitve take, da bodo postavljale standarde vsem ostalim - ali pa se tja vlaga zaradi tega, ker to delajo v ostalih sosednjih državah, pa moramo mi tudi? Skratka, ali želimo z nepovratnimi sredstvi doseči to, da bo ta dežela prepoznavna po turistični dejavnosti daleč naokoli, ali pa želimo zgolj malo adaptirati in graditi, ker je to tako ali tako potrebno? Torej, ali želimo postati tržni vodja s svojo zeleno-modro turistično ponudbo ali pa želimo zgolj slediti? Ali bo naša turistična ponudba tisto, kar je v svetu mobilnikov Nokia ali pa (vstavite znamko po želji)? Sama imam to čast, da imam po službeni dolžnosti stike z večino gospodarskih družb, ki se ukvarjajo s turizmom. Vidim, kako ljudje v resnici vlagajo veliko kreativne energije v to panogo. Toda oni so predvsem zadolženi za to, da bodo imele gospodarske družbe, kjer so zaposleni, dobre ekonomske rezultate. Ne morejo ti isti ljudje poleg tega še pošiljati sporočil o tem, kako je ta panoga nekaj, kar vzpostavlja identiteto te države in te skupnosti. Ta sporočila bi morala pošiljati politika. Neodvisno od tega, kdo je trenutno na oblasti. O takih sporočilih bi morali imeti soglasje. Ker pa nimamo soglasja, se niti o sporočilih ne moremo pogovarjati. Ker ta država (še) nima sporočila, se ji je tudi zgodil Harrah, tako kot se ji je zgodil.
You are either the leader or the follower … se sliši tudi na mednarodnih seminarjih in delavnicah, ki jih organizira Evropska unija. Nekako se mi dozdeva, da se Slovenija vedno ustraši situacije, ko bi bila lahko kjer koli v vlogi vodje. Da nekako ne verjamemo/verjamejo vase. Zato raje posnemamo izkušnje drugih in po sistemu "copy-paste" nastane, kar pač nastane (prosto po Milčinskem: ne vemo, ali bodo vile ali lopata). Posnemanje je lažje. Samo skrita past posnemanja je dejstvo, da je celo njegov najboljši rezultat zgolj in samo dobra kopija. Second best.
Meni so vseeno ljubši originali. |
|