|
Kot vodja Sveta za les ste julija letos izdali Memorandum za umno rabo lesa, v katerem ste med drugim pozvali tudi politične stranke, da v svoj volilni program vključijo umno rabo lesa v njegovem celoletnem življenjskem ciklu. Ste že dobili morda kakšen odziv?
Po elektronski pošti so mi odgovorili trije predsedniki strank - tudi ministri (eden me je poklical po telefonu). V odzivih so se mi zahvalili in zatrjevali, da je v memoranduma veliko dobrega in upoštevanja vrednega. A da bi kdo v volilnih soočanjih izrecno omenil predelavo lesa - to pa ne. Omenjajo le nizkoogljične tehnologije, sonaravne materiale, a beseda les jim v smislu predelave ne gre iz ust, kot da se je sramujejo.
Prizadevate si, da bi bil les opredeljen kot strateška surovina, s katerim bi znali ravnati celovito, tako pri rabi lesa kot pri rabi lesnih izdelkov.
Les je od vseh materialov in surovin za izdelke najbolj varčen. Nastaja s pomočjo sonca, pri čemer se iz zraka veže ogljikov dioksid in tvori lesno maso.
Po vašem mnenju dosedanje aktivnosti za ustavitev povečanja emisije ogljikovega dioksida (CO2) in drugih toplogrednih plinov v ozračje niso bile uspešne.
Celo nasprotno. V Sloveniji svojo veliko gospodarsko rast dosegamo na račun energetsko potratne tehnologije, saj sicer ne bi povečevali porabe energije za štiri odstotke letno. Slovenija mora po kjotskem protokolu, kljub odpustkom na račun pokritosti z gozdom, kupovati četrtino kvot CO2.
Zadnja leta se veliko govori o uporabi alternativnih virov energije (voda, sonce, veter, lesna biomasa), s katerimi bi pripomogli k manjši energetski odvisnosti Slovenije in zmanjšanju emisije CO2.
To bi bilo mogoče šele ob ukrepih, ki vodijo k vsesplošnemu zmanjšanju porabe energije. Rešitev je v takojšnjem splošnem zmanjšanju porabe energije. To bi dosegli, če bi se čim prej preusmerili na energetsko varčne tehnologije in energetsko nepotratne materiale, kot so platno, bombaž, les, kamen …
Kaj pa uporaba lesne biomase?
Z uporabo biomase še povečujemo emisije CO2. Namesto fosilnih goriv, kot so premog, nafta, zemeljski plin, uporabljamo rastline, v katere sta se s fotosintezo vezala sončna energije in CO2. Z njihovim kurjenjem se sprosti energije in CO2, ki preide v ozračje podobno kot pri kurjenju fosilnih goriv. Kratkoročno z uporabo biomase ne prispevamo k znižanju emisij CO2, ki se je ta namesto iz fosilnih goriv sprostil iz rastlin. Če je to les, pomeni, da se je CO2, ki je bil desetletja vezan v lesno biomaso, po hitri poti vrnil nazaj v ozračje.
|
Biomaso za pridobivanje energije morajo predstavljati iztrošeni lesni izdelki in ne les kot tak. Les je proizvod fotosinteze in nastaja s pomočjo sončne energije in vezave CO2. Energetsko varčna je tako predelava lesa v izdelke, saj ti v obdobju uporabe podaljšajo skladiščenje CO2. |
Kje vi vidite rešitve?
Poleg omenjene posodobitve tehnologij in uporabe energetsko nepotratnih materialov, ki bi za enak proizvod porabili manj energije, lahko k blaženju podnebnih sprememb pomembno pripomore uporaba biomase, ki nastane ob predelavi naravnih materialov (sečni in lesni ostanki) in pridelavi enoletnih hitro rastočih rastlin. Za to je veliko možnosti v kmetijstvu; iz regulirane proizvodnje krmilnih rastlin bi se morali kmetje preusmeriti na rentabilno proizvodnjo energetskih rastlin, kot so industrijska konoplja, lan, koruza in še nekatere prosto rastoče rastline (miskantus, japonski dresnovec), ki v zelo kratkem času absorbirajo velike količine CO2. Za biomaso bi lahko uporabili tudi odpadke kmetijske proizvodnje (slamo, koruznico, ostanke sladkorne pese). Tako bi se ogljikov cikel obrnil enkrat ali celo dvakrat letno.
Ali ima Slovenija podnebne razmere, primerne za vzgojo omenjenih rastlin?
V EU so za pridelavo hrane uvedli kvote, s katerimi omejujejo pridelavo poljščin (primer sladkorne pese). Predlagali so gojenje oljne repice, ki pa v naših pogojih ni smotrno. Bolj primerne in učinkovite so že prej omenjene hitro rastoče rastline, ki rastejo brez obdelave ter uporabe mineralnih gnojili in fitofarmacevtskih sredstev (tudi za to se porabi energija), ki sicer onesnažujejo okolje.
Na Gozdarskem inštitutu Slovenije proučujejo uporabo lesne biomase, kako pa sodelujete z njimi; se po vašem mnenju dovolj zavedajo problemov, na katere opozarjate?
Gozdarji so bili zavedeni z ukrepi, ki so jih predlagali v Bruslju. Vendar so tam pred približno letom in pol spoznali zmoto in prenehali podpirati kurjenje lesa, pri nas pa se stihija nadaljuje in težko je spremeniti miselnost. To poskušamo popraviti preko delovanja Slovenske gozdno lesne tehnološke platforme (SGLTP) http://www.sgltp.net/
Zelo si prizadevate tudi za uporabo lesa v predelovalne namene - v lesne izdelke. Lesene hiše so, pravite, najboljše t. i. pasivne hiše …
Pasivna hiša danes imenujemo hišo, v kateri z uravnavanjem klime v bivalnih prostorih varčujemo z energijo. Strinjam se, da z razširjanjem uporabe pasivnih hiš lahko dosežemo manjšo emisijo, vendar ne za vsako ceno. Ali se sploh zavedamo, koliko energije oziroma sporočenega ogljikovega dioksida je bilo potrebno za gradnjo armiranobetonske pasivne hiše? Gradbeništvo je eden največjih porabnikov energije, saj se za proizvodnjo cementa, železa in izolacijskega materiala sprosti neznanska količina ogljikovega dioksida.
Samo za primerjavo, za eno kubični meter betonske kocke se sprosti v ozračje 5,5 ton CO2, za nastanek enega kubičnega metra lesa pa se iz zraka absorbira približno 0,9 tono CO2, le-ta predelan v izdelek tekom uporabe pa še dodatno 1,1 tono, kar pomeni na kubični meter lesenega izdelka 2 toni. Če bi uporabljali lesene izdelke, gradili lesene hiše, kot to počno v Kanadi, Ameriki, Avstraliji, Skandinaviji, na Kitajskem …, bi tako znatno prispevali k znižanju CO2 in ublažitvi podnebnih sprememb.
Ob izrabi lesnega izdelka (po 50 in več letih), ga lahko pokurimo in nov izdelek naredimo iz drevesa, ki je medtem v naravi samo izraslo (s pomočjo sonca in CO2) in tak način se omogoča trajnostni razvoj. Koliko energije pa bo potrebno, da bomo uničili odpadne izdelke betona, plastike aluminija.
Ko govorite o kurjenju lesa, omenjate sproščanje velikih količin CO2 … obenem pa opozarjate tudi na problem s prašnimi delci.
Zaradi lignina v lesu je kurjenje lesa pri nižjih temperaturah problematično (saje, prašni delci), saj do popolnega izgorevanja pride šele pri 700 do 800 °C - to pa pomeni v posebnih pečeh, ki morajo biti opremljene še s filtri, ki preprečujejo emisijo prašnih delcev.
Najbolj smotrno je, če kurjenje lesne biomase poteka na lesnopredelovalnih obratih, kjer bi jih morali s podporo države posodobiti in opremiti tako, da s kurjenjem lesa ne bi onesnaževali ozračja (primeri v Avstriji, Admont).
|