Pred kratkim je bil na tem portalu objavljen članek R. Voduška, ki naj bi odgovoril na vprašanje, ali se podjetjem splača najemati kredite, ki so nominirani v švicarskih frankih. Tako postavljeno vprašanje, ki dopušča samo odgovora "da" in "ne", ni posebej kakovostno orodje za odločanje o načinu kreditiranja, ker je preozko. Tule bomo razpravo nekoliko razširili, vendar poudarjamo, da tudi s tem še ne bomo zaokrožili celotne problematike kreditiranja.

Mag. Jasmin Držanič je zaposlena v NLB d.d. Pri kreditiranju moramo upoštevati nekaj pravil, ki so sicer tako univerzalna, da so že skoraj zbirka osnovnih načel, pa jih bomo vendarle redko našli pregledno zapisana. 1. Načelo skladnosti financiranja z ekonomsko logiko posla, ki se financira Vedno moramo najprej pogledati, kakšen posel naj bi financirali, potem temu prilagodimo tip financiranja, nakar imamo ves čas pred očmi tako financiranje kot sam posel. Recimo, če ima družba krog kupcev ali pa dobaviteljev v Švici, potem pomeni, da bo imela določen relativno konstanten in predvidljiv promet v švicarskih frankih: Če bo iz tega denarnega toka lahko oblikovala depozit v tujih valuti, iz česar bo potem odplačevala obroke kredita v švicarskih frankih, je najem takšnega kredita smiseln. V nasprotnem primeru bo morala družba pri banki kupovati švicarske franke za to, da bo lahko odplačevala kredit. Nakup tuje valute je možen promptno - v tem primeru gre za menjalniški posel. Pri tem poslu bo plačala menjalniško provizijo in še nadomestilo za upravljanje kredita bo verjetno višje (ker zahteva več opravil v zalednih službah). Če pa ocenimo, da se bo tečaj tuje valute zelo nepredvidljivo gibal, je smiselno tujo valuto kupiti s terminsko pogodbo. Ta posel pa ima spet drugačno nadomestilo. Na kratko povedano, če družba nima poslovanja v švicarskih frankih, ni ravno posebej smiselno, da bi najela kredit v švicarskih frankih. Toliko kot bi morebiti prihranila pri znesku obresti, bi v naslednjem koraku plačala za nakupe švicarskih frankov. Če pogledate razloge za polome velikih finančnih hiš v zadnjem desetletju, ugotovite, da so se vsi začeli takrat, ko se je trgovanje s finančnimi instrumenti odpeljalo v tako smer, da se je izgubil pogled na ekonomijo, ki se je s temi finančnimi instrumenti v začetku financirala. 2. Načelo, da različne ročnosti kreditov prinašajo različne fokuse Pri kratkoročnih kreditih (to so vsi krediti, ki trajajo do enega leta) so stvari dokaj predvidljive. Kaj naj bi družba počela v enem letu, si je pojmovno relativno lahko zamisliti. Skladno s tem si je tudi moč zamisliti, kako se bo tak kredit najel, kdaj bodo prišli prilivi, ki bodo omogočali vračilo glavnice, in kakšni bodo obresti in nadomestila. Zelo enostavno si je torej zamisliti učinke kredita v izkazu poslovnega izida (največ v dveh zaporednih letnih izkazih). Pri dolgoročnem kreditu pa se fokusi obrnejo. Predpostavimo, da družba najema kredit z ročnostjo desetih let. Najprej ima družba več možnosti za odplačevanje glavnice. Pri kratkoročnih kreditih je bil včasih prevladujoči način, da se je glavnica odplačala naenkrat, in sicer na koncu obdobja, za katero je bil sklenjen kredit (t. i. "bullet" kredit). Novejši kratkoročni produkti odstopajo od te prakse, tako npr. "revolving" kredit temelji na sprotnem sposojanju in sprotnem vračanju znotraj celotne dobe. Vseeno pa je pri kratkoročnih kreditih vračilo glavnice v enem kosu še vedno najpogostejše. Po drugi strani pa imamo pri dolgoročnih kreditih enakomerneje zastopane različne dinamike, poleg še vedno pogostega "bulleta" predvsem obročni način (delitev glavnice na enake dele) in odplačevanje z anuitetami, prav tako je možen odlog začetka odplačila glavnice (moratorij) itd. Odprto je tudi vprašanje optimalne dinamike črpanja kredita, zavarovanj za sekundarna poplačila … in končno skupne cene kredita, kamor sodijo (navajamo nekaj možnosti) nadomestilo za obdelavo kreditnega zahtevka, nadomestilo za rezervacijo sredstev, druge zavarovalne premije in obresti. Dolgoročni krediti, s katerimi družbe financirajo svoje realne investicije (gradnja prostorov, nakup opreme ipd), se črpajo skladno z dinamiko faktur in situacij. Kreditojemalec predloži banki omenjene listine, banka pa na temelju tega plačuje izvajalce na investiciji. Črpanje kredita ni torej nič drugega kot dinamika plačil izvajalcem na investiciji. Kar pomeni, da je kreditojemalec zadolžen točno toliko, kot je že črpanega kredita, in da so za ta namen pri banki še rezervirana sredstva. Ker teh sredstev banka ne more vmesno plasirati in ima posledično nižji zaslužek, zaračunava kreditojemalcu nadomestilo za rezervacijo sredstev ("commitment fee"). Višina tega nadomestila bi morala kreditojemalca posredno motivirati za to, da bi investicije, ki jih financira s kreditom, pripravil tako, da bi jih lahko izvedel v razumnem roku, ker bi bile v obratnem primeru že na začetku predrage. 3. Obrestne mere in obresti Ker največji del cene denarja predstavljajo obresti, se pomudimo pri njih. Obrestna mera je lahko nespremenljiva (fiksna) ali pa sestavljena iz referenčne obrestne mere (LIBOR, EURIBOR, …) in pribitka. Kadar se banka in komitent dogovorita za nespremenljivo obrestno mero, je vse jasno. V drugem primeru pa je premislek zahtevnejši. Tako LIBOR kot EURIBOR sta odraz pričakovanj bančnega sveta glede bodočih dogodkov v gospodarstvu in zlasti na denarnih trgih, celotna ekonomija določenega gospodarskega območja regije je odslikana v tem delu obrestne mere. LIBOR je referenčna obrestna mera za depozite med referenčnimi bankami na londonskem medbančnem trgu, EURIBOR je referenčna obrestna mera z za depozite med referenčnimi bankami v območju evra. Po drugi strani pa je pribitek informacija o pričakovanem zaslužku konkretne banke pri konkretnem poslu. Ker sta EURIBOR in LIBOR odraz splošnih pogojev gospodarstva, je jasno, da posamezna gospodarska družba, še zlasti, če gre za MMSP (torej mikro, majhno ali srednje veliko podjetje), nanju ne more vplivati ... pa tudi velike gospodarske družbe iz Slovenije ne. In če nečesa ne moreš spremeniti, sprejmi kot dejstvo, pravi ne najmlajša modrost, ki jo kaže uporabiti tudi v financah. Nekoliko drugače je s pribitkom. Tu vedno obstaja določen manevrski prostor in banka na temelju svoje presoje lahko določi individualne popuste pri pribitkih, analogno velja tudi za popuste pri ceniku nadomestil za opravljene storitve … izhodiščne vrednosti pribitkov pa so že bolj ali manj tržno določene, banka ima na njih malo vpliva. Ko je denarja na trgu dovolj, so pribitki nižji - takšno stanje je bilo še pred dvema letoma. Danes je denarja na trgu manj in (tudi) zaradi tega so se povečali pribitki. Če primerjamo podjetja iz iste panoge, gre takole: tisti, ki imajo dolgoročni kredit zadnji dve ali tri leta, lahko danes, če imajo še kolikor toliko dobro poslovanje, odplačujejo kredite po realno nižjih obrestnih merah kot pa njihova branžna konkurenca, če je ta najela kredit eno leto kasneje. Ko so obrestne mere začele padati, kar se je dogajalo med letoma 2004 in 2006, pa je bil trend refinanciranja kreditov. Star kredit z višjo obrestno mero se je pač poplačal z novim kreditom, ki je imel nižjo obrestno mero. 4. Položaj družbe, ki najema dolgoročni kredit Denimo, da gre za kredit z ročnostjo deset let. Ročnost je obdobje od datuma sklenitve kreditne pogodbe do datuma plačila zadnje obveznosti po kreditni pogodbi. Kreditojemalec lahko predpostavi, da se bodo v naslednjih desetih letih zaradi cikličnosti ekonomije vsaj dvakrat trendi obrnili iz konjunkture v recesijo in obratno, kar pomeni, da se bosta temu s faznim zamikom prilagajala tako EURIBOR kot LIBOR. Ve, da se bo to zgodilo, kdaj pa se bo katera od faz v resnici zgodila, pa ne more napovedati. Pri pribitkih ima podjetje več prostora za odločanje, ker lahko v primeru padajočega trenda pribitkov ta kredit tudi refinancira. Podjetju, ki v celotnem času kreditnega aranžmaja redno odplačuje svoje obveznosti in želi ta kredit refinancirati s cenejšim nadomestilom (kreditom z nižjim pribitkom), bo kot solidnemu komitentu prisluhnila vsaka banka in bo naredila vse za to, da ga obdrži. Vprašanje je seveda, ali lahko to podjetje brez problemov odplačuje svoje kreditne obveznosti, ali je torej dovolj likvidno, da poleg obresti redno odplačuje tudi glavnico. Drugače rečeno, ali so prodajni učinki projekta, za katerega je podjetje najelo kredit, takšni, da zagotavljajo dovolj prihodkov, da se pokrijejo vsi stroški in da se tudi odplačuje kredit. Pri najemanju dolgoročnega kredita moramo torej pogledati, kaj se bo skozi celo obdobje dogajalo za to, da bosta družba in projekt solventna, in kakšne rezerve imata družba in projekt za slabše ali celo recesijske čase. Kajti če teh rezerv nimata, je praktično vseeno, kakšna je cena kredita. Naj jo še tako znižamo, podjetje kredita ne more vrniti. Kakor se pri kratkoročnem kreditu osredotočamo na likvidnost in stroške financiranja za kreditojemalca, se pri dolgoročnem kreditu ukvarjamo s solventnostjo in prihodki kreditojemalca Zaključek Naj tu za konec zapišem tisto, kar vedno razložim komitentom in slušateljem na seminarjih. Kreditiranje v tujih valutah je smiselno zgolj in predvsem za nakupe takih stalnih sredstev, ki bodo v nadaljevanju uporabljana za dejavnost, kjer bo vsaj del prometa prav tako potekal v tej isti valuti. Odločanje za kredit v tuji valuti zgolj zaradi tega, ker je v tem trenutku obrestna mera nižja, kot bi bila v domači valuti, v nobenem primeru ne določa, da bo to v resnici cenejše skozi vso dobo zadolženosti. Pač pa odpira tveganje velike verjetnosti, da bo enkrat v srednjeročni prihodnosti ta cena zanesljivo višja, kot bi bila cena storitve v domači valuti, in da bo treba to podražitev "umiriti" z instrumenti za obvladovanje valutnih tveganj. Dobro je torej vedeti Razmislek o kreditiranju v različnih valutah je smiseln predvsem takrat, ko gre za financiranje nakupa stalnih sredstev, ki so po definiciji dolgoročna, kar pomeni, da razmišljamo o dolgoročnem kreditiranju. Kratkoročni instrumenti so namenjeni za upravljanje z likvidnostjo in so praviloma oblikovani v domači valuti. Upravljanje s tečajnimi razlikami pa izvajamo s terminskimi pogodbami za nakupe valut.

Pripišite svoj komentar: