|
V političnem diskurzu se je zelo udomačila trditev, da je potrebno »ustanavljanje visokotehnoloških podjetij kot pospeševalcev razvoja«. S to trditvijo in tudi tisto, da moramo ustvariti več dodane vrednosti, se človek mora strinjati. Ampak trditev o novih podjetjih, v katerih se bo dogajala visoka tehnologija in jih je treba opremiti z »bolj ugodnimi« finančnimi viri, dokler sama ne bodo v takšnem položaju, da se bodo lahko financirala na trgu – ta trditev pa vseeno potrebuje komentar.
Mag. Jasmin Držanič je zaposlena v NLB d.d. |
Vse stvari na svetu imajo sebi lastno evolucijo in to velja tudi za gospodarske družbe. Najprej se začne bodisi s proizvodnjo, ki je že preverjena, ali pa s trgovino v obsegu, ki ga družba še obvlada. Istočasno se podjetnik navadi dnevne komunikacije z dobavitelji. In v primeru daljših plačilnih rokov spozna tudi prve kratkoročne plačilne garancije. Prav tako se nauči prodajati proizvode/storitve, doživi izkušnjo slabega kupca, ki ne plača (in kako se temu izogniti), nauči se segmentirati svoje kupce in izboljša svojo likvidnost s faktorinškimi produkti. Paralelno s tem ima na banki definiran limit na poslovnem računu, dela pa tudi kratkoročne depozite. Ko se podjetnik nauči te rutine in ko z začetno dejavnostjo generira nekaj akumulacije, lahko razširi svojo dejavnost. Takrat nastopijo dolgoročni viri za nakup opreme in podjetnik se sreča tako z dolgoročnimi krediti kot tudi s plačilnimi instrumenti, na primer akreditivi in konfirmacijami pri korespondenčni banki. Z razširitvijo dejavnosti postanejo tudi posli redne dejavnosti bolj strukturirani. Recimo, lahko se začne družba javljati na razpise in javna naročila. Pri vseh javnih naročilih je treba predložiti garancije. Vsaj eno od naslednjih (verjetno pa v različnih fazah razpisa in posla različne, tako da se ena nadomešča z drugo): garancija za resnost ponudbe, garancija za vračilo sredstev, plačilna garancija, izvedbena garancija. Za to, da lahko banka izda kakršno koli garancijo, morajo parametri podjetja prikazati neko določeno finančno moč; minimalni standardi za izdajo so zajeti v bančnih predpisih, ki jih izdaja centralna banka. Za to, da se lahko gospodarska družba loti razvijanja in prodaje nečesa, kar je plod njenega lastnega znanja, pa mora imeti na voljo precej obratnega kapitala (kvalitetna gibljiva sredstva), kar je spet posledica predhodnega ustreznega likvidnostnega upravljanja. Kakor koli obračamo: človek, preden se nauči hoditi, preplazi kakšnih 120-150 km. In potem, ko se nauči hoditi, je potrebne kar nekaj vaje, da je gibalno okreten, spreten in da razvija veščine. Podobno simbolno paralelo velja vzpostaviti tudi v razvoju gospodarskih družb.
Zdaj pa tole evolucijo soočimo s politično všečno domnevo, da je "treba ustanavljati nova podjetja, ki bodo imela visokotehnološke produkte/storitve, in jih opremljati z dodatnim financiranjem vse dotlej, dokler ne bodo bilančno kvalificirana za bančno spremljavo pri poslovanju". In kaj dobimo? Dobimo neko zamisel, po kateri naj bi se v enih izbranih gospodarskih družbah za nedefinirano dolgo časovno obdobje izvajalo neko raziskovanje … In kaj še? Kaj bo pa menedžment počel vmes, medtem ko bodo raziskovalno usmerjeni sodelavci delali razvoj in inovacijske faze? Kaj se bo pa vmes prodajalo? Ker, če se ne bo nič prodajalo, stroški bodo pa nastajali, bo tu v bilančnem smislu izguba. Koliko časa bo pa to trajalo in kako se bo ta izguba pokrivala (zlasti z minimalnim kapitalom je tega športa hitro konec)? Kako se bo pa v delovnem okolju dogajala neka normalna komunikacija? Kako se bosta menedžment in razvoj sporazumevala, ker bo menedžment pritiskal z roki in vprašanji, kdaj bomo na trgu, razvoj pa teh vprašanj ne bo čisto dobro slišal? Ko pride podjetje v tako stanje, takrat pade delovni optimizem v trenutku . Ko je enkrat družba v izgubi in ko se podaljšujejo ocene, koliko časa bo ta izguba trajala, takrat nihče noče slišati, da je bilo že v osnovi povedano, da bo ta eksperimentalna zagonska faza za sabo potegnila izgubo - ta del se po navadi na začetku nekako potlači in potem je vedno šok, ko številke pokažejo neizpodbitna dejstva. Z drugimi besedami: ideja, da bi imeli družbo, ki bi bila čisto na novo ustanovljena (ne bi bila subsidiarna družba že etabliranega subjekta) in bi imela neko silno visokotehnološko dejavnost in bi jo na začetku na vse netržne/nekomercialne načine subvencionirali, ker za tržne spopade še ne bi bila zrela, potem bi pa ta družba v kakih 18-24 mesecih dala na trg spektakularni proizvod/storitev in potem bi bilo vse skupaj epsko spektakularno, ta ideja je preveč "filmska". V resnici je bolj kruto. Kdo bo pa v realnem življenju od referenčno neznanega producenta kupoval nov in tehnološko nepreverjen produkt? Pa bodimo optimisti in recimo, da se novo komponento/produkt še da prodati, ampak tisti pogumni kupci, ki bi to kupili, bi imeli zanesljivo čisto vsi toliko pameti, da bi neizpodbitno zahtevali garancijo za dobro izvedbo in odpravo napak. In kako naj ta novi ponudnik pridobi bančno garancijo - če se je pa prej sofinanciral z netržnimi viri, ker preprosto "še ni bil za na banko"!?
Zamisel o tem, da bi se v okviru gospodarske družbe izvajala neka dejavnost, ki bi proizvajala/načrtovala visokotehnološke produkte, v bistvu v sebi nosi idejo globalnosti in ambicije, da se družba pozicionira na več trgih. Za to, da bo družba v petih let res prišla na mednarodne trge kot ponudnik nečesa in ne samo kot kupec nečesa, mora imeti menedžment, ki ima izkušnje na mednarodnih trgih
Skratka, menim, da je potrebna emancipacija od zamisli, da bodo gospodarski preboj in rast delala nova podjetja, ki nastajajo v inkubatorjih/tehnoloških parkih ipd. Razvoj in preboj lahko delajo samo tisti, ki so že kaj razvili in kaj "prebili" in ki so hkrati tolikanj pametni, da iščejo inteligentne in ambiciozne ljudi in zamisli po inkubatorjih in parkih in jih potem v eni pametni poslovni formi vključijo v svoje delovanje. Prav tako menim, da bi se morala takšna emancipacija smiselno odraziti tudi v prihodnjih razpisih za dodeljevanje nepovratnih sredstev za spodbujanje inovativnosti in razvoja. |
|