 Mag. Jasmin Držanič je zaposlena v NLB d.d. |
O treh ravneh in komunikacijskem problemu
Politika sredstev EU se dogaja na treh ravneh. Prva raven je članica - evropska komisija. Definirajo se splošni nameni in cilji, ki jih zasledujemo s sredstvi EU. Prva raven je tako akademska do vljudna in komunikacija se lahko zaostri kvečjemu pri določanju mase sredstev. Potem je druga raven, ki govori o tem, kako se država/regija organizira za črpanje sredstev in kako administrira končne uporabnike. Tu se že bije bitka za prestiž enega resorja v odnosu do drugega. In potem je tu še tretja raven, na kateri morajo službe, ki so jih na drugi ravni organizirali, splošne cilje iz prve ravni prevesti v razpise, ki zasledujejo poslovno logiko.
V Sloveniji ugotavljamo, da so cilji prve ravni dobri. Prav tako ugotavljamo, da se končni uporabniki pritožujejo nad kvaliteto razpisov (skratka, problemi na tretji ravni). In ko slišimo o napakah v organizaciji črpanja sredstev, to državna uprava prevede v probleme druge ravni in dela reorganizacijo na drugi ravni, končni uporabniki pa pričakujejo izboljšave na tretji. Skratka, kot je v eni diskusiji duhovito ugotovil Andrej Drapal, imamo komunikacijski problem.
Ali se da kaj popraviti?
To, kako se v resnici dogaja bitka za prestiž enega resorja nad drugim na drugi ravni politike sredstev EU, je interna stvar organizacije (organizacija je v tem primeru sklop vladnih služb, ministrstev in agencij). In naj taka tudi ostane. Javnost pri oblikovanju druge ravni politike česa koristnega ne more početi.
|
Namesto tega pa je več kot primerno, da so strokovne javnosti (zunanji strokovnjaki, ekspertna interesna združenja) vključene na tretji ravni, pri oblikovanju razpisov, in to prvenstveno v vlogi recenzentov. Recenzente imenujejo panožna in/ali strokovna združenja, njihova naloga pa je, da ocenijo pravne, finančne, računovodske in druge upravljavske vidike razpisov. Dokler tekst razpisa nima pozitivne ocene recenzentov, se ne sme objaviti. |
V nadaljevanju argumentiram svoj predlog. Besedila razpisov pišejo državni uradniki, ki praviloma nimajo zadosti ne znanj ne kilometrine s področja poslovnih rešitev. V odsotnosti obojega se potem lovijo za določila uredb in direktiv EU in potem naredijo lepljenko iz različnih dokumentov. In ko je teksta za kakih 20 strani, se vstavi še nekaj tabelic in imamo razpis. In potem se najde v takem tekstu marsikateri "umislek", ki je nastal zaradi tega, ker so ljudje (v pomanjkanju razumevanja tako ekonomije kot obstoječega pravnega reda) iznašli marsikaj "novega".
Format spletnega časopisa ne dopušča, da bi šli v elaboracije dosedanjih ponesrečenih določil v razpisih. En stavek neumnosti po navadi zahteva tri stavke razlage, zakaj je nekaj neumno. In tudi v primeru razpisov je tako.
Pač pa spletni časopis omogoča, da se javno artikulira čudno zamolčana resnica o naših dosedanjih razpisih za sredstva EU, in ta gre takole: Naši razpisi so komplicirani zaradi tega, ker zanimive ideje silijo v neustrezne poslovne rešitve. Naši razpisi predpisujejo načine poslovnega sodelovanja različnih subjektov, za kakršne se ti isti subjekti nikoli ne bi odločili, če ne bi tako združevanje omogočalo pridobitve nepovratnih sredstev.
|
Povedano drugače: tisti propulzivni del gospodarstva, ki se odloča za razvoj in inovacije, bi uresničil podobne zamisli tudi brez nepovratnih sredstev (in veliko tega je bilo tudi narejeno brez nepovratnih sredstev) z bistveno bolj enostavnimi in predvsem bolj jasnimi poslovnimi odnosi, kot pa so poslovni odnosi, ki jih sugerirajo razpisi. Skratka, nekateri razpisi so za razvoj gospodarstva tako udobni, kot so bile udobne Prokrustove postelje. |
Prosilci se torej v splošnem ne ustrašijo seznama prilog v razpisu (čeprav je tudi tu še precej rezerve v izboljšavah in poenostavitvah), pač pa nejasnih poslovnih odnosov, v katere jih nagovarja razpis. Tam, kjer je takih nejasnosti manj (npr. razpisi za razvoj turistične infrastrukture), je tudi prijavnih in kasneje izvedbenih problemov manj.
Vse tri vlade od leta 2004 naprej so deklarativno priznavale pomembnost nepovratnih sredstev.
· Ropova se z njimi v resnici ni dolgo ukvarjala, ker se je kmalu po sprejetju v EU začela predvolilna kampanja.
· Janševa se je z nepovratnimi sredstvi nehala ukvarjati v trenutku, ko je skrbnici teh sredstev, vladni službi za lokalno samoupravo in regionalni razvoj naložila še pokrajinsko reformo. In ko ima ena služba dve prioriteti, potem ne more resno realizirati nobene (kar se je lani tudi empirično potrdilo).
· Pahorjevi vladi pa je že jasno, da so odnosi na drugi ravni trdno postavljeni za obdobje celotne perspektive (2007do 2013) in tu se kaj dosti ne da spremeniti. In zato ima dve izbiri: ali pusti vse tako, kot je bilo, ali pa spremeni tisto, kar se edino še da spremeniti.
To pa je tretja raven. Preprosto je nujno, da se vsebina razpisov popravi tako, da bo nagovarjala in privabljala življenjske projekte, ne da si bo izmišljala organizacijske oblike brez poslovne logike. Dialektika forme in vsebine velja tudi tukaj in od neustrezne organizacijsko-poslovne forme ne moremo pričakovati dobre projektne vsebine. |