|
Leto gre h koncu, zato verjetno že lahko ocenite letošnje poslovanje.
Če smo se januarja in februarja še tolažili z zimo, smo marca in aprila spoznali, kako močno se gospodarska kriza odraža v gradbeništvu. Letos je bilo za okrog 25 odstotkov manj gradbenih aktivnostih, naša prodaja pa nižja za okrog 33 odstotkov v primerjavi z lani. Tudi cene so pod udarom zaradi konkurence iz uvoza, predvsem turškega in italijanskega cementa. Strnem lahko, da so vsi pogoji poslovanja letos bistveno težji.
Kakšen pa je položaj trboveljske cementarne v Skupini Lafarge?
Vse zahodno- in srednjeevropske ter severnoameriške družbe imamo približno enako usodo. Vsem je prodaja padla za približno 20 do 35, v Španiji celo do 40 odstotkov. Če pa gledamo globalno, uravnovešajo rezultat Skupine Lafarge enote v Afriki in Indiji, kjer trg še raste, prav tako na Kitajskem, čeprav trg ne raste tako intenzivno kot v preteklosti.
V letošnjem letu ste s pridobitvijo okoljskega dovoljenja začeli uporabljati alternativna goriva, stroške pa znižujete tudi z razvojem novih izdelkov.
Da lahko narediš klinker, ki je osnova za cement, potrebuješ lapor, glino, apnenec in dosti energije. Iz klinkerja z dodajanjem apnenčeve moke, elektrofiltrskega pepela, minerala vulkanskega izvora, pucolana ali žlindre iz jeklarske peči lahko izdelujemo različne vrste cementa, ki imajo z vidika uporabnika enake lastnosti. Med drugim lahko tudi del surovin za proizvodnjo klinkerja nadomestimo z alternativnimi surovinami, kot so žlindra in elektrofiltrski pepel. Prav tako lahko nadomestimo del fosilnih goriv z alternativnimi.
Oboje vpliva na ceno in tudi na okolje. Če uporabimo manj laporja ali apnenca, je posledično manj vpliva na okolje v smislu pridobivanja novih kamnin, obenem pa počistimo nekaj, kar bi nekdo drug odložil v naravi. Milijonov ton deponiranega elektrofiltrskega pepela v Prapretnem skozi leta ni nihče odstranjeval. Enako je z žlindro. Namesto da bi jo nekdo odložil v naravi, jo mi porabimo kot surovino za cement.
Glede uporabe alternativnih goriv moramo zagotoviti potrebno kalorično, kurilno vrednost, obenem pa tudi ustrezno kemijsko sestavo teh goriv. Ne moremo uporabiti katerega koli goriva, saj bi nam to pokvarilo klinker. Če karikiram, želimo speči torto, za kar moramo uporabiti prave surovine, saj bi v nasprotnem primeru dobili palačinko. V tem kontekstu je neumnost govoriti, da bomo postali sežigalnica. Smo cementarna. Proizvajamo cement. Če bi uporabljali kar vse odpadke kot alternativno gorivo, ne bi več dobili cementa.
Z alternativnimi gorivi, prilagojenimi cementnemu procesu, pa namesto ene tone premoga, uporabimo recimo sedemsto kilogramov gum. Torej, že kakovost tega goriva je boljša, pa tudi vplivi na okolje so pri gumah – kot kažejo meritve – nižji kot pri uporabi premoga.
Kako komentirate očitke, ki se pojavljajo v nekaterih medijih, da vaše okoljsko dovoljenje ni izvršljivo in da naj bi pripombe stranskih udeležencev v postopku pridobivanja dovoljenja pregledala tudi Komisija za preprečevanje korupcije.
Pri okoljskem dovoljenju je treba ločiti njegovo izvršljivost od pravnomočnosti. Dovoljenje ni pravnomočno, dokler niso izčrpana vsa pravna sredstva v procesu. To se pravi, kdor koli se lahko na izdano odločbo pritoži, in sicer najprej na prvi, potem še na drugi stopnji, v nadaljevanju pa so mogoča še druga izredna pravna sredstva. V našem primeru je ena od strank v postopku vložila pritožbo na odločbo na prvi stopnji. Po potrditvi, da je z izdanim dovoljenjem vse v redu, se je stranka pritožila na drugi stopnji, ki zdaj odloča. Postopek še ni zaključen, torej dovoljenje ni pravnomočno.
Toda, zakon o varstvu okolja v 172. členu jasno pravi, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. To je znano vsem pravnikom. To je znano Arsu in Inšpektoratu za okolje in prostor. Ker pa je to natolcevanje prek medijev in določenih posameznikov že prešlo normalne meje, smo preverili to, kar v zakonu piše, tudi na Inštitutu za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Potrdili so nam, da morebitna pritožba zoper izdano okoljevarstveno dovoljenje nima pravnega učinka. Enako velja tudi za referendum, ki je bil v Zagorju. Vsi so vedeli, da nima pravnih posledic, saj ne more ena občina sprejemati zavezujočih aktov za druge občine, a so kljub temu stvar »napihnili«. Zdaj pa, ko je ena izmed strank v Zagorju predlagala, da se prepove sežiganje odpadkov v občini Zagorje, kar bi občina lahko izvedla, saj je tak odlok v področju njenih pristojnosti, pa so ta predlog označili kot nezakonit.
Kako pa komentirate očitke, da se za vašimi donatorskimi dejanji skriva korupcija?
O tem mi je znano toliko, kolikor izvem iz tako imenovanih dobro obveščenih medijev. Naša družba je predsednika komisije, gospoda Draga Kosa, pozvala, naj zadevo čim prej reši, saj smo prepričani, da nismo naredili nič narobe.
Očitajo nam, da smo donirali sredstva občinama Trbovlje in Hrastnik za izgradnjo infrastrukture. Cementarna s svojo 133-letno tradicijo že ves čas sodeluje z lokalnimi skupnostmi. Podpiramo društva, klube, gradimo infrastrukturo, kot so ceste, igrišča. V zadnjih letih smo nabavili reševalno vozilo za potrebe Zdravstvenega doma Trbovlje, opremili ceste z merilniki hitrosti, letos pa smo se odločili pomagati pri obnovi otroških igrišč. Glede na to, da je večina naših zaposlenih iz Trbovelj, čutimo moralno zavezanost, da svojim zaposlenim in njihovim družinam izboljšamo standard bivanja.
Glede sodelovanja z občino Hrastnik je položaj jasen. Kamnolom, ki leži na področju katastrske občine Hrastnik, je presekal staro povezavo med vasema Prapretno in Retje ter Trbovljami. Ker je kamnolom zaradi težke mehanizacije in miniranja nevarno območje, smo ljudi prosili, naj ceste ne uporabljajo in tudi fizično omejili prehod. Seveda pa želimo dati krajanom neko alternativno pot v dolino. Tako smo skupaj s Termoelektrarno Trbovlje in Občino Hrastnik pristopili k projektu izgradnje ceste. Ne razumem, zakaj se glede TET ni nihče vprašal, ali gre za korupcijo.
Kdaj ste se nazadnje sestali z zagorskim županom?
Oktobra smo organizirali dneve odprtih vrat. Enega od terminov smo pripravili posebej za župane in občinske svetnike. Gospoda župana, Matjaža Švagana, in celotni občinski svet smo tako povabili na dneve odprtih vrat, ki smo jih organizirali zanje. Poimensko smo jih povabili, vsakega posebej po pošti domov. No, gospod Matjaž Švagan je bil eden izmed dveh, ki sta se opravičila. Ostale smo čakali okrog ene ure, žal zaman.
Tudi na ostalih dnevih odprtih vrat nismo zasledili predstavnikov občine Zagorje, z izjemo enega člana občinskega sveta Zagorje, ki nas je obiskal v družbi drugih gospodarstvenikov iz Zasavja.
Se je odprtih vrat udeležil kdo od članov Eko kroga?
Nihče. To me res preseneča, da nekdo, ki deluje iz svojega okoljskega prepričanja, ne pride pogledat mesta, za katero je prepričan, da je jedro problema.
Kako komentirate sklep Občinskega sveta Občine Zagorje ob Savi, sprejetega na izredni seji 13. oktobra, da predlagajo vložitev kazenske ovadbe zoper trboveljsko družbo Lafarge in odgovorno osebo družbe zaradi suma storitve kaznivega dejanja obremenjevanja in uničevanja okolja po 332. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije.
(http://www.dz-rs.si/index.php?id=101&sm=k&q=kazenski+zakonik&mandate=-1&unid=UPB|1B04368E4254FD4BC12575C40026DF98&showdoc=1)
Zdi se mi čudno, da se ljudje, ki so pripravljeni vlagati ovadbe, ne želijo sestati z nami, nam prisluhniti, pogledati naš proces. So pa meritve vsem dostopne tudi na naših spletnih straneh, in te bi morale dati misliti vsem. Po Kazenskem zakoniku je odgovoren tisti, ki povzroči čezmerno onesnaževanje s kršitvijo predpisov. Meritve, ki jih izvajamo, jasno kažejo, da mi – če uporabim primerjavo s prometom – pri predpisanih 50 kilometrih na uro vozimo pet.
Bi pa osebno celo pozdravil, če bo kdo res vložil ovadbo, saj bo to pomenilo, da bodo morali pristojni organi raziskati in javno povedati, da ni nič narobe. Seveda pa tukaj pridemo do tega, da tudi kriva ovadba lahko postane kazensko dejanje. Osebno mislim, da ovadbe ne bo.
Sporno naj bi bilo tudi uporabno dovoljenje vašega objekta za skladiščenje in doziranje plastike.
Da lahko alternativna goriva doziramo, potrebujemo opremo, silose, dozirne naprave. Ta oprema potrebuje gradbeno dovoljenje, in ko jo poženeš, po poskusnem delovanju pridobiš obratovalno dovoljenje. Kos opreme, ki se zdaj izpostavlja, je silos in zanj že imamo obratovalno dovoljenje. Postavili smo ga že pred tremi leti, vendar ga takrat še nismo uporabljali, ker še nismo imeli okoljskega dovoljenja. Ko smo dovoljenje dobili, smo šele lahko začeli s procesom.
Ali je res, da ste dopisno novinarko časopisa Delo prijavili na Novinarsko častno razsodišče?
Res je. To smo storili kot podjetje, prijavili pa so jo tudi naši zaposleni. Za prijavo smo se odločili, ker menimo, da novinarka ni podajala dejstev o dogajanju v cementarni.
Ne glede na to, da zagotavljate javni vpogled v meritve in obratujete v skladu z zakonodajo, da se ljudje vse bolj zavedamo potrebe po predelavi odpadkov, ki se kopičijo na našem planetu, pa se verjetno tudi bojimo, da premalo vemo o uporabi alternativnih goriv in morebitnih še nepoznanih stranskih učinkih.
To je tudi cilj raznih civilnih iniciativ, da med ljudi zaseje strah in paniko, ne poslušajo pa dejstev. Največji izziv je predstavnike takšnih civilnih ali okoljskih iniciativ pripeljati za mizo in se z njimi pogovarjati o dejstvih. Pri konkretnih stvareh nimajo argumentov, zanje je značilno, da delujejo v intimi svojega prostora, za svojim računalnikom in seveda prek medijev.
Strinjam pa se, da so nekateri pomisleki povsem razumni in o teh se pogovarjamo.
Cementarna je v preteklosti naredila veliko napak, pomislekov in strahov ljudi ni vzela resno, ni vzpostavila dialoga. Zadnjih pet let poskušamo to popraviti, čeprav smo ravno v tem obdobju deležni največ pritiskov. Odprli smo se, na slovenskem okoljskem področju smo prestavili kar nekaj mejnikov, uredili smo cementarno, izvedli vse potrebno, da je naše obratovanje več kot zakonodajno ustrezno, pa se še vedno zdi, da smo državni sovražnik številka ena. Kdor koli bi si vzel čas in prek interneta pregledal meritve izpustov drugih proizvajalcev, predvsem termoelektrarn, bi lahko hitro videl, kako cementarna še zdaleč ni največji onesnaževalec v Sloveniji, niti v Zasavju.
Naša dolžnost je, da obratujemo skladno s predpisi, pregledno in smo dober sosed lokalnim skupnostim. Tudi zaradi naše zavezanosti k odprtemu komuniciranju izdajamo mesečna poročila, ki jih dostavljamo vsem medijem, parlamentu, občinskim svetnikom, drugim organom. V teh poročilih je jasno navedeno, kaj počnemo, kaj se dogaja v tovarni, kako je z emisijami, kaj smo uporabili kot gorivo in koliko. Žal nisem slišal enega komentarja na ta poročila, na meritve, na naše obratovanje. Slišimo pa vse drugo.
Dodal bi še nekaj o sami industrijski ekologiji. Lafarge v svetovnem merilu igra v tej panogi zelo pomembno vlogo. Tudi pri nas smo izvedli kar nekaj raziskav. V Sloveniji letno proizvedemo 850.000 ton odpadkov, kar je na osebo približno 430 kilogramov letno. Po normativih, ki veljajo v industrijski ekologiji, bi iz teh odpadkov lahko letno nastalo 230.000 ton goriva. Slovenija ga danes proizvede samo 7.000 ton iz okrog 25.000 ton odpadkov.
So se sicer občani dobro odzvali na dneve odprtih vrat?
Moram reči, da smo zelo zadovoljni z obiskom. Uspeli smo vzpostaviti dober dialog z občani tako iz Trbovelj in Hrastnika kot tudi iz Zagorja. Starejši ljudje, naši upokojenci, so seveda primerjali cementarno s tisto pred dvajsetimi leti in bili navdušeni nad spremembami. Bilo je tudi zelo pestro, saj smo gostili več skupin srednješolcev. Včasih je zaskrbljujoče, ko recimo kak srednješolec vpraša, zakaj v tej informacijski dobi sploh potrebujemo tovarno, pri tem pa pozabi, da tudi za računalnikom postaneš lačen, te zebe …
Kako torej vidite nadaljevanje obratovanja cementarne?
S tem ko smo dobili dovoljenje, smo se postavili nazaj na zemljevid. Ne smemo pozabiti, da smo v vmesnem obdobju, ko smo čakali na izdajo, izvajali samo najnujnejša dela, druge cementarne pa so z investicijami že uspešno zniževale stroške in nas tako prehitele. V kontekstu ekonomske situacije je trboveljska cementarna resnično visela na nitki.
Prisiljeni smo bili namreč uporabljati fosilna goriva iz precej oddaljenih krajev, s čimer so že tako dragi energenti postali zaradi visokih transportnih stroškov še dražji, po drugi strani pa so vse konkurenčne cementarne v naši okolici lahko uporabljale alternativna goriva in tako postajale bistveno konkurenčnejše od nas.
V primeru alternativnih goriv gre namreč za gorivo lokalnega izvora, torej gume, olja in plastiko, kar pomeni veliko razliko v stroških, česar nismo nikoli skrivali.
S pridobitvijo dovoljenja smo tako pridobili že tudi denar za prve investicije. Med enotami Lafargea smo se zelo izkazali pri načinu vpeljave alternativnih goriv. Ta postopek sicer traja nekaj let.
Naš razvojni trend in s tem naša prihodnost sta videti zelo v redu. Razlika še vedno ostaja, toda hitrost, s katero jo zmanjšujemo, je večja od tiste, ki jo je naš lastnik pričakoval. Zato ga tudi za naslednje leto že »cukamo za rokav«. Veliko želimo še storiti na področju industrijske ekologije in izdelave cementa po recepturah s čim nižjim okoljskim odtisom, za vse to pa želimo pridobiti dodatne naložbe, ki bodo zagotavljale dolgotrajno konkurenčnost in obstoj našega podjetja. Omogočale bodo naše delovanje v sožitju z okoljem – s še večjim poudarkom na ekologiji – ter z zagotavljale delo tako našim ljudem kot tudi lokalnim dobaviteljem.
Preberite še:
Uroš Macerl proti odločitvam Agencije RS za okolje in prostor |