Smo sredi prepirljive javne razprave o pokojninski reformi. Ta je nujna, saj grozi dramatično poslabšanje kondicije obstoječega I. stebra, dodatni pokojninski sistem, vključno z napovedanimi spremembami, pa ne bo nadomestil pričakovanega izpada pokojnin in zagotovil finančno varne starosti. Pri tem pa je razprava s strani različnih družbenih interesnih skupin (sindikatov, upokojencev, trenutnih izvajalcev v dodatnem pokojninskem sistemu, …) in njihovih »zaščitnikov« žal pogosto zelo demagoška.

Dr. Aleš Berk Skok, docent za področje financ na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani (ales.berk@ef.uni-lj.si) Jasno je, da določila predloga Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v javni razpravi (ZPIZ-2) ne zadoščajo, da bi dobili nastavke za pokojninski sistem, ki ga dejansko potrebujemo. Kar se tiče prvega stebra, predlog ohranja mehanizme nepravičnosti in kvazisocialnosti in ne spodbuja zadosti aktivnosti starostnikov. Po javni debati in kompromisih, ki jih že lahko poslušamo, bo sprememba podobna pudranju nosu med glavno jedjo in sladico, čeprav bi zaradi zloma potrebovali operativni poseg. Kar pa se tiče dodatnega pokojninskega sistema, torej naložbenih stebrov, pa predlog sicer posega v nekatere ključne stvari, vendar dopušča premalo konkurence, ki je nujna za razvoj in zaupanje ljudi v sistem, ki mora biti sposoben nadomeščati izpad dohodkov iz prvega stebra. Poleg tega je očitno, da so trenutni izvajalci izjemno kratkovidni in zagovarjajo nepojmljive stvari, kot je npr. netržno vrednotenje naložb. Neverjetno je, da imajo rajši vrtičkast in nekonkurenčen sistem, ki životari in je samo v funkciji njihovih lastnih interesov (ponoviti mandat v upravi), ne pa tudi interesov članov, ki v takšnem sistemu varčujejo, in takemu sistemu dajejo prednost pred konkurenčnim sistemom z večjo pogačo (več sredstev v upravljanju) v perspektivi nekaj let, v katerem se je treba profesionalno dokazovati. Želijo ostati (pod)povprečni, besedo »konkurenca« imajo za slabšalnico, kar pa tudi sicer odseva splošno stanje duha v državi. Saj to je vendar sistem, ki mora biti varen, kako naj znotraj njega vzpostavimo konkurenco? Takšna mentalna drža pomeni jasen rezultat reforme, še zlasti če poznamo tudi razmere pri zastavonošah pokojninske reforme na ministrstvu za delo. Ti namreč razpolagajo s premalo znanja glede finančnih produktov, niso pripravljeni poslušati argumentov strokovnjakov oziroma so nezreli za argumentirano diskusijo ter razmislek glede predlogov o finančnih produktih. To so nazorno pokazali z ignoriranjem sicer ustanovljene delovne skupine za dodatni pokojninski sistem, ki je bila nelogično in slabo vodena – skratka na koncu brez dodane vrednosti. Imamo torej splet okoliščin, ki bo privedel do tega, da se bo naslednja vlada začela z zadevo ukvarjati praktično na isti točki. To ne bo nič posebnega, isto se je zgodilo že pri prejšnjem poskusu za časa prejšnje vlade. Žalostno je seveda to, da v razmerah, ko bi lahko prehod sistema naredili zvezno in brez večjih pretresov, tega ne bomo storili in bo treba kasneje (v kateri koli koalicijski konstelaciji) bistveno bolj zagristi v pravice. Namesto po avtocesti se bomo vozili po makadamu. Verjetno pa nas bo pamet srečala ravno takrat, ko bomo na robu bankrota. Verjetno bi bilo celo dobrodošlo, da bi se to zgodilo čim prej. Pri celotni javni razpravi pa me je najbolj presenetilo dejstvo, da se študentske organizacije vanj sploh niso vključevale. Rajši kot s problemom dolgoročne vzdržnosti pokojninskega sistema in financiranje pokojnin trenutno mlajših generacij, ki jih bo usihajoči prvi steber najbolj udaril po žepu, se ukvarjajo z malim delom. Zadaj je ravno tako kratkovidnost študentskih funkcionarjev, katerih plače, nadomestila in druge ugodnosti (vključno s prevzemanjem podjetij!) se financirajo iz trenutnih študentskih napotnic. Kakšne spremembe so potrebne? Ena od najpomembnejših in čimprejšnjih sprememb mora biti izločitev socialnih korektivov (ohlapno rečeno: zneskov, ki po vsebini ne pomenijo »zaslužene/vplačane pokojnine«) iz ožjega pokojninskega sistema in prenos njihovega financiranja neposredno na proračun. Po podatkih za leto 2008 smo v Sloveniji namenili za ožje pokojninske pravice okoli 9 % BDP, delež celotnih pokojninskih izdatkov, vključno z socialnimi transferji, pa je znašal približno 12 % BDP. Pri tem gre v dobršni meri za subvencioniranje določenih družbenih skupin, kar ima za posledico, da te živijo na račun drugih. Za primerjavo povejmo, da je delež BDP, ki ga namenjajo za pokojnine v drugih državah, precej različen in izrazito odvisen od zasnove sistema socialne varnosti. V državah EU je po podatkih OECD za leto 2006 delež pokojnin iz obveznega prvega pokojninskega stebra znašal približno 7,5 % BDP. Povprečje držav OECD je v istem obdobju znašalo 6,1 %. Države, kot so na primer Kanada, Avstralija, Nova Zelandija, Luksemburg, namenjajo v ta namen manj kot 4 %. Lahko bi torej rekli, da delež pokojnin, ki izvira iz obveznega pokojninskega zavarovanja, v povprečju pada z bogatostjo družbe. V večini bogatih držav se izogibajo revščini upokojencev s t. i. »večstebrno zasnovo« pokojninskega sistema. Tako s pomočjo državnega prvega stebra zagotavljajo samo osnovne pokojnine, s pokojninskim varčevanjem v pokojninskih in drugih skladih pa poskrbijo za dodatno pokojninsko rento in z njo upokojencem omogočajo, da bolje živijo. Takšen premik bo treba zaradi demografskih pritiskov narediti tudi v Sloveniji. Podatki za zgoraj omenjene države kažejo, da so pokojnine iz dodatnega pokojninskega varčevanja že v letu 2006 v povprečju dosegale približno tretjino pokojnine iz prvega stebra. Tako bomo morali razviti dodatno oziroma naložbeno pokojninsko varčevanje in mu v celotnih pričakovanih pokojninskih prejemkih dati večjo težo, saj je lahko to varčevanje bolj učinkovito od sedanjega (z učinkovitostjo mislimo na enak znesek pokojnine, ki ga je mogoče financirati z manj sprotnih prispevkov), saj bo, če bo konkurenčen in dobro delujoč, zagotavljal višje stopnje donosnosti in s tem bodo tudi prihodnje pokojnine potencialno večje. V prvem stebru pa je, neodvisno od tega, treba doseči fiskalno vzdržnost in hkrati povečati pravičnost in njegovo preglednost. Fiskalna vzdržnost prvega stebra je pogoj za preživetje celotnega sistema. Projekcije kažejo, da bi bilo treba že samo za zagotavljanje obstoječih pokojninskih pravic zagotavljati tolikšna dodatna sredstva, da česa takšnega pri predvideni dinamiki v obstoječem sistemu preprosto ni mogoče pričakovati, saj gre za velikanske zneske, katerih transfer v pokojninski sistem bi popolnoma ohromil druga področja, zlasti šolstvo, znanstveno-tehnološki razvoj v ožjem pomenu in spodbujanje poslovne konkurenčnosti na sploh. Zato je treba nujno računati z dejstvom, da se bo obseg pravic iz prvega stebra moral zmanjšati. Prej ko bomo to dejstvo vzeli na znanje, prej bomo lahko uspešno razvili nadomestne oblike. Za odlašanje z reformo v Sloveniji preprosto nimamo več časa. Povečanje preglednosti zahteva poleg izločanja socialnih transferjev iz pokojninske blagajne predvsem izločitev ekonomskih nelogičnosti iz sistema; s temi bi najlaže opravila predlagana zasnova prvega stebra v obliki sistema navideznih računov (NDC, notional defined contribution). Z njimi bi zagotovili neposredno navezavo izplačil, ki jih iz pokojninske blagajne prejme posameznik, na njegova vplačila v blagajno. Samo ustrezno individualiziran sistem bo posameznikom onemogočal, da bi ga zlorabljali in obšli. V Sloveniji se namreč dogaja, da velik del zasebnega sektorja prek namernega, sistematičnega izplačevanja (pre)nizkih bruto plač namenoma plačuje v pokojninsko blagajno zelo majhne prispevke, nekatere družbene skupine pa vplačujejo samo simbolično. Temeljna značilnost pokojninskega sistema mora biti, da posameznika motivira, in sicer, da bo delal dalj časa in da bo vplačeval čim višje zneske. Odlaganje upokojitve statistično gledano pomeni tudi krajšanje preostale življenjske dobe, kar pomeni, da se privarčevana sredstva izplačajo v pričakovano krajšem obdobju (kar pomeni, da je vsaka izplačana pokojnina višja). V tako postavljenem sistemu bo povezava med vplačili in izplačili zelo močna, zato ga je smiselno “na spodnji strani podpreti” s t. i. ničelnim stebrom ali – kot vedno pogosteje slišimo tudi v drugih povezavah – s t. i. univerzalno pokojnino. Vsak državljan naj bi na tej podlagi dobil minimalno pokojnino, kar pomeni, da bi ničelni steber preprečeval revščino tistih bodočih upokojencev, ki iz kakršnih koli razlogov ne bodo mogli sami poskrbeti za svojo minimalno socialno varnost v neaktivni dobi. Razumljivo je, da ta univerzalna pokojnina ne more biti niti približno v rangu zneskov, ki bi jih posamezniki iz tega sistema dobili iz naslova rednega vplačevanja. Od sistema pričakujemo tudi ustrezno notranjo logiko, ki naj se kaže v zveznih prehodih med posameznimi kategorijami. Ena od klasičnih težav v slovenskih javnih financah so namreč slabo definirane kategorije, ki povzročijo, da lahko že majhne spremembe v vhodnih podatkih pripeljejo do bistvenih in nezveznih sprememb v rezultatih; tipičen primer je odvisnost med socialnimi transferji in cenzusi, ko lahko minimalno povečanje prihodkov dotedanjega prejemnika postavi v izrazito slabši položaj. K temu sistemu bi morali dodati močnejši drugi pokojninski steber v obliki naložbenega dodatnega pokojninskega varčevanja, ki bi v nekaj letih, ko se vzpostavi bistveno večja konkurenca med ponudniki finančnih produktov, moralo postati obvezno za vse delodajalce. Seveda se to ne sme zgoditi s poviševanjem prispevka za pokojninsko zavarovanje v bruto plači, ampak s prestrukturiranjem tega deleža, ki je sedaj 24,35 %. Z drugimi besedami, del današnjega prispevka bo moral iti v smer obveznega dodatnega kolektivnega pokojninskega varčevanja. Predpogoj za to torej je, da bo drugi steber institucionalno močno zasnovan, da bo torej pregleden, prilagodljiv, učinkovit, da bo imel posameznik možnost izbire med različnimi naložbenimi produkti (naložbenimi politikami) in izvajalci. Kdor ima do svoje upokojitve še 15 let in več, bo lahko v primernem obsegu prevzemal tveganja iz naslova naložb v delnice. Mladi imajo namreč opazno oportunitetno izgubo, če pokojninske prihranke v dolgem varčevalnem obdobju vlagajo le v izrazito netvegane naložbe, kot so depoziti, zakladne menice in državne obveznice. Posamezniku moramo dovoliti, da si izbere tudi nekoliko agresivnejšo naložbeno politiko, za katero seveda izvajalec oziroma ponudnik finančnega produkta ne bo prevzemal tveganja; tega bo prevzemal lastnik naložbe, pri čemer zgodovina kaže, da lahko na dolgi rok pričakuje, da bo ob sprejemljivem tveganju za to poplačan v obliki večjih donosov. Namesto zaključka Zgoraj omenjeni predlog prihodnje ureditve sicer v okviru drugega stebra vsebuje določene elemente, ki so zelo smiselni (poenotenje finančnega produkta in nadzora, tržno vrednotenje, izboljšana preglednost in enotno obveščanje in s tem enaka obravnava vključenih), za dosego konkurenčnosti pa mu manjka najosnovnejša lastnost – prost izbor finančnega produkta katerega koli izvajalca s strani vsakega vključenega člana, in ne samo tistih produktov (podskladov), ki jih ponuja s strani uprave izbrani ponudnik. Potrebno je torej spremeniti koncept pokojninskega načrta in pri tem razvezati tripartitnost pokojninskega načrta. Nujno je namreč, da pokojninski načrt ureja samo pravice in obveznosti med delodajalci in delojemalci, finančne institucije (izvajalci) pa so iz njega izključene. Tako bi podjetjem, ki bi oblikovala pokojninski načrt, vsi izvajalci lahko ponudili finančne produkte, vsak zaposleni pa bi si sam izbral tistega, v katerem želi varčevati za starost oziroma na katerega mu delodajalec nakaže sredstva. S tem konceptom so povezani tudi zaprti pokojninski skladi, ki preprečujejo razvoj konkurenčnih pritiskov in ki jih predlog ZPIZ-2 še vedno ohranja. Druga temeljna stvar, ki manjka v predlogu, pa je t. i. »master/feeder« oblika skladov, ki bi prinesla bistveno izboljšano organizacijo izvajalcev, s tem pa zmanjšala upravljavske stroške. Izboljšala bi se tudi preglednost. Slednja je za vzpostavitev zaupanja, ki je postalo precej skrhano, ključna. Preglednost bi povečali tudi z vzpostavitvijo centralnega pokojninskega registra, ki bi beležil vsa vplačila in stanja v posameznih produktih, ki so financirani po posameznih pokojninskih načrtih ali pa individualno. Ta določila v predlogu tudi pogrešamo. Poleg drugega stebra (torej tistega, ki ga financirajo podjetja) bi morali vzpostaviti drugačen sistem davčnih spodbud za posameznike, ki sami varčujejo za pokojnino, in dovoliti vlaganje v finančne instrumente, ki na trgu že obstajajo. V ta namen je bila skupini kriznih ministrov in stanovskim združenjem aprila poslana pobuda za uvedbo t. i. pokojninskih računov (P-računov), pod katero se je podpisalo trideset uglednih finančnih strokovnjakov. Upam, da bodo predlagatelji v popravkih predloga, še preden gre ta na Vlado RS, upoštevali dobronamerne nasvete prostovoljnih in dobrodelnih strokovnjakov. V nasprotnem primeru bomo čez nekaj let žal spet diskutirali o istih temah, država pa bo čedalje bolj nevzdržno zadolžena. Dr. Aleš Berk Skok, CAIA, FRM, je docent za finance na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Pripišite svoj komentar: