Običajno je, da imajo športniki svoje trenerje, varovanci dobrih trenerjev pa običajno dosegajo tudi dobre rezultate. V vsakdanjem življenju pa človek načeloma nima trenerja oziroma svojega »angela varuha«, čeprav se ljudem zgodi, da se izgubijo ali zapletejo, ker niso kos vsem scilam in karibdam, ki prežijo na človeka v poslovnem in zasebnem svetu. Glede na to, da je obravnavana tematika zelo aktualna, sam pa se podajam na pot osebnega svetovalca (coacha), bo tokrat tekla beseda o »coachingu«.

Roman Vodeb, magister kinezioloških znanosti in magister sociologije kulture, je osebni svetovalec. Elektronski naslov: Roman.Vodeb@guest.arnes.si Spletna stran: http://www.romanvodeb.com Človek se nemalokrat obnaša kot rigidna in nespremenljiva entiteta. Morda bi se celo rad spremenil, pa mu zaradi premalo vztrajnosti ali dvomov o svojih odločitvah nekako ne uspeva. Tako potrebuje nekoga, ki bi ga spodbujal in ga usmerjal. To je naloga t. i. coacha oz. vodnika. Na področju človeških virov se je tudi pri nas začel uporabljati izraz "karierni coaching", ki označuje postopek, ko neki osebni (samozavestni) svetovalec pomaga načeloma manj samozavestnega in manj samoiniciativnega, a sicer sposobnega človeka pripeljati na pota uspeha. Včasih na karierni poti res prihaja do zastojev oz. kriz - in prav osebni svetovalec lahko pomaga prebroditi krizo. V Sloveniji se že kar precej ljudi s t. i. "mehkimi znanji" bolj ali manj uspešno ukvarja z osebnim svetovanjem in/ali kriznim menedžmentom (če pač govorimo o poslovnem osebnem svetovanju, ki se sicer nadgrajuje še z drugimi intervencijami v podjetje). Večina meni, da izvajajo "coaching", ki je v poslovnem svetu nemalokrat zabeljen s t. i. "team buildingom" (grajenjem kolektiva). Coach bi v poslovno-svetovalnem kontekstu dejansko lahko pomenil strokovno usposobljeno osebo, ki bi z omenjenimi "mehkimi znanji" pomagala bodisi posamezniku bodisi skupini oz. delovnemu kolektivu k vsesplošnemu napredku. Nesamoiniciativnost je nemalokrat karakteristika nesamozavestnih ljudi, ki svojih siceršnjih sposobnosti zaradi premalo ambicioznosti ali samoiniciativnosti ne morejo dovolj izraziti. Včasih lahko tudi prevelika samozavest preprečuje uspešno poslovno in življenjsko kariero. Intervencije oz. spodbude in nasveti coacha so, če so dobri oz. pravilni, nemalokrat odrešilni, da nekdo uspešno zastavi načrt uresničevanja poslovne kariere in samega življenja ter postane srečen. Usposobljeni coach je sposoben zaznati določene slepe pege v sposobnostih ali osebnostnih lastnostih posameznika, ki posledično res potrebuje nasvet, da svojo "slepoto" zazna in sčasoma odpravi. Nekdo "od zunaj" precej lažje nevtralno kritično oceni delo in sposobnosti nekoga, ki zase sicer meni, da vse ve, v resnici pa je tako zavozlan in slep za določene resnice, da jih enostavno ne prepozna. Da nekdo uspe v karieri in posledično tudi v življenju (seveda, če se ne zaplete v partnerskem oz. družinskem življenju), je dobro, da čim prej: - prepozna vse svoje glavne potenciale; - prepozna (in na neki način tudi sprejme) svoje šibke točke ter na podlagi njihovega razumevanja gradi pozitivno samopodobo in samozavest; - prepozna oz. ugotovi bistvene značilnosti svojih dobrih in slabih lastnosti oz. sposobnosti ter jih vtke v svoj vrednotni sistem; - ustvari harmonijo oz. hierarhijo potreb in vrednot na področju kariere in zasebnega (družinskega, partnerskega) življenja; - projektno začrta svoje karierne (poklicne) in življenjske cilje, jim strateško sledi - tudi tako, da bogati svoja formalna in neformalna znanja, veščine ter sposobnosti. Pri "coachingu" ni problematično, da neki osebni svetovalec ne bi videl bistva problema. Bolj problematično je, da povprečni svetovalci niso sposobni razumeti, da se nekdo na poti svoje kariere ustavlja ob banalnih ovirah. Mnogi znajo s svojim nastopom in celo karizmo motivirati in sugestivno pozitivno vplivati na nekoga, ki se je ujel v življenjske oz. karierne labirinte, a pomembna sta stalno bodrenje in svetovanje. Dobro bi bilo, da bi se osebni svetovalci, ki se zavestno spuščajo v "(karierni) coaching", zavedali, da so številni vzroki, zaradi katerih imajo mnogi ljudje zapletene poti v svoji karieri, nezavedne narave. Psihoanalitična podkovanost večine osebnih svetovalcev seveda ni na zavidljivi ravni - večina jih dela intuitivno oz./in introspektivno sklepa po sebi. Z logičnim sklepanjem se skušajo prebiti do zglednih možnih nasvetov. Potem celo mislijo, da je od ljudi samih odvisno, ali bodo upoštevali njihove nasvete. V resnici je situacija precej bolj zapletena. Zavestni vzroki, da nekdo v karieri ali življenju na sploh ni uspešen in je nezadovoljen, v bistvu niti niso pomembni. Zavestne oz. manifestne vzroke je treba razumeti globlje, v povezavi z določenimi latentnimi oz. nezavednimi procesi, ki imajo čisto druge, bolj zapletene zakonitosti. S teoretičnega vidika ne bi bilo nič čudno, če bi se po malce daljši individualni psihoanalitični obravnavi izkazalo, da ima nekdo določene odpore do kariernega napredka, ki pa so zopet nezavedne narave. Torej, posameznik si v bistvu nezavedno ne želi odpreti novega poglavja v življenjski knjigi. Zakaj se to dogaja, je na tem mestu težko preprosto razložiti - univerzalnega odgovora niti ni. Dejstvo pa je, da določeni odpori pri kariernem napredovanju obstajajo in jih je že težko zaznati, kaj šele odpraviti. Včasih je šele dobro podkovan (psiho)terapevt tisti, ki posumi, da so vzroki za zatikanja v karieri nezavedne narave in da morda celo tičijo oz. izhajajo iz otroštva. Med osebnimi svetovalci danes ni prav veliko takšnih, ki bi razumevali človekovo duševnost tako kot psihoterapevti oz. klinični psihologi ali psihiatri. No, resnici na ljubo, tudi ti deklarirani "dušebrižniki" niso vselej dobri in vsevedni. Psihoanalitična podkovanost pa je vendarle pogoj za dobro in uspešno osebno svetovanje oz. "coaching". Zato ni čudno, da mnogo osebnih svetovalcev izhaja iz vrst (kliničnih) psihologov. Tudi teoretski psihoanalitiki, med katere sodim tudi sam (vsaj v Sloveniji jih nemalokrat uvrščajo med filozofe), lahko prav skozi filozofsko svetovanje marsikomu nakažejo poti iz življenjskih zagat ali kariernih zatikov. Obstajajo pa tudi posamezniki, ki v svoji zaletavosti delajo klasične psihoanalitične napake. Freud je za tovrstne poskuse vpeljal izraz "divja" oz. "nedeljska" psihoanaliza. Takšni diletantski poskusi so včasih celo uspešni, saj tudi "slepa kura zrno najde", toda določena psihoanalitična pravila pa vendarle obstajajo. Človeka namreč ne moremo "prebrati" zgolj na osnovi krajših pogovorov na nekaj srečanjih. Mnogi svetovalci ("coachi") iluzorno menijo, da lahko ljudem pomagajo zgolj prek telefonskih pogovorov. No, tudi takšni klišejski (metodološki) prijemi so mogoči in včasih celo pomagajo do določenih premikov na bolje. Toda bolj zapletene primere pa je vendarle treba obravnavati dolgoročno (celo nekaj mesecev), saj se mora stranka coachu zaupati. Izpovedati mu mora številne podrobnosti iz otroštva in sedanjosti. Pogosto pa se izkaže, da se ljudem življenje zapleta zaradi večne tabu teme, tj. seksualnosti (seveda v zelo širokem pomenu besede). In - ne boste verjeli, tudi v poslovnem svetu (karieri) je nemalokrat tako. Tony Soprano in njegova terapevtka nista čista izmišljotina ameriških filmarjev.

Pripišite svoj komentar: