V zadnjih letih se je izraz mobbing prijel tudi pri nas. Večina bralcev sicer ne ve natančno, kaj to pomeni. Toda tisti, ki so ta »postopek« doživeli oz. ga (psihično) občutili na lastni koži (navadno na delovnem mestu), dobro vedo, za kaj gre. Laično rečeno gre pri mobbingu – slovenski izraz bi lahko bil šikaniranje – za nekakšno nenehno sistematično (načrtno ali spontano) »spotikanje« in psihično mučenje – bolje rečeno: »spravljanje človeka v grob« ali vsaj ob živce, »v norišnico«.

Roman Vodeb, magister kinezioloških znanosti in magister sociologije kulture, je direktor Zavoda za šport Trbovlje. Elektronski naslov: Roman.Vodeb@guest.arnes.si Definicija mobbinga, ki je objavljena tudi na slovenski internetni strani http://www.mobbing.si/, je (sklicujoče se na Leymann, 1995) naslednja: "Mobbing je konfliktov polna komunikacija na delovnem mestu med sodelavci ali med podrejenimi in nadrejenimi, pri čemer je napadena oseba v podrejenem položaju in izpostavljena sistematičnim in dlje časa trajajočim napadom ene ali več oseb z namenom in/ali posledico izrina iz sistema, pri tem pa napadena oseba to občuti kot diskriminirajoče." Pri mobbingu oz. šikaniranju gre torej za to, da nekdo (posameznik ali neka skupina ljudi) nekoga, največkrat sodelavca (največkrat podrejenega, lahko pa tudi nadrejenega), sistematično, največkrat načrtovano, lahko pa tudi nenačrtovano, spravlja v obup oz. v psihično stanje, ki ga "mučenik" (žrtev oz. "tarča" mobbinga) označuje kot: "Znorel bom!" Posledica takšnega psihičnega mučenja je dejansko lahko osebnostni oz. psihični kolaps, katerega končni rezultat je lahko psihična bolezen, kronična depresija ali kakšna druga psihična motnja ali celo samomor. Teoretično je možno, da se "mučenik" na napade mobbinga v obupu (in jezi) odzove s "protinapadom" in zagreši celo kakšno kriminalno dejanje - mogoč je fizični obračun, ki se lahko stopnjuje do umora. Iz poznavanja delovanja človekove duševnosti je nekako jasno, da se za mobbing spontano (in nezavedno) odločajo "hudobne" in revanšistične osebe - takšne, ki bodisi ne prenesejo, da se jim kdo postavi po robu, ali pa svojo psihično šibkost (in okrnjeni ego) gradijo na samodokazovanju z izživljanjem nad drugimi. Osebe, ki ne premorejo poraza in hkrati na kognitivni ravni (s svojimi intelektualnimi kapacitetami) niso kos nekemu prepiru (s sodelavcem oz. podrejenim ali celo nadrejenim), hkrati pa ne spoštujejo običajnih etičnih oz. poslovnih zapovedi, napadejo svojega "nasprotnika" z vsemi (prefinjenimi) sredstvi. Na ta način, z njihove strani skrajno motiviran (in podel), uničujejo življenje in psihično (ter telesno) zdravje svojemu nasprotniku (tarči oz. žrtvi mobbinga). V navalu jeze ne zbirajo sredstev in uporabljajo razne "prijeme", s katerimi hočejo škoditi svojemu nasprotniku. Ta patološka nagnjenost k revanšu in zmagovanju (tudi v zgolj obrobnem prepiru) se napaja iz nekega deficita v samopodobi (okrnjeni ego) in izhaja iz otroštva. Ljudje, ki izvajajo bodisi spontan ali pa načrten mobbing, imajo določene neporavnane račune še iz otroštva. Tako "zdravijo" določene (nezavedne) komplekse, ki so vezani na njihovo samopodobo ali pa se gradijo na konfliktu z očetom. V paradigmo mobbinga se (kot izvajalci mobbinga) navadno "ukleščijo" moški, ki so že zaradi svoje falične psihične zasnove nagnjeni k prepiranju oz. konfliktu. Med ženskami je tovrstno nagnjenje manj prisotno. Ženske so tudi manjkrat tarče oz. žrtve mobbinga. V strogem teoretskem (psihoanalitičnem) smislu mobbing na nezavedni ravni pomeni postopek simbolne kastracije žrtve. Moški so po eni strani kastratibilni in sočasno tudi kastracijsko preteči - in prav iz teh libidinalnih depojev črpajo energijo za svoja nečedna početja. Pri tem pa lahko neznansko uživajo. Da bi bil (revanšistični) mobbing učinkovit, so se pripravljeni tudi žrtvovati oz. veliko stvari potrpeti. Ko se sami angažirajo, so sposobni mnoge stvari odmisliti in lahko postanejo skrajno neetični - vse za doseganje cilja: "uničenja" svojega nasprotnika oz. "tarče" mobbinga. Pri tem po navadi ne vedo, da se njihov postopek v sodobnem poslovnem svetu imenuje mobbing. Edino, kar čutijo, je zavestna želja po uničenju njihovega nasprotnika, in ne vedo, da ni problematična njihova "tarča" (žrtev), pač pa problem tiči v njihovi osebni (patološki) dispoziciji, v njihovih notranjih konfliktih in (verjetno) neporavnanih računih iz otroštva (najpogosteje v odnosu do ojdipalno doživetega očeta ali kakšnega njegovega zastopnika ali celo tistega moškega oz. očima, ki mu ga je mati "vsilila" kot nadomestek za očeta). V psihoanalitičnem jeziku bi se reklo, da taki ljudje zapadejo v t. i. negativni transfer s svojo "tarčo" oz. žrtvijo. V objemu ("psihotične") želje po "uničenju" svoje žrtve jim ne zmanjka fantaziji. Vsak "prijem", ki se ga spomnijo, jim vliva upanje po še močnejšem uživanju ob psihičnem izživljanju nad "tarčo". S sadističnim užitkom se znajo "okužiti" tudi nekateri sodelavci, ki sugestibilno zapadejo v družni mobbing. Mučenje žrtve oz. "tarče" postane toliko bolj mamljiva vaba, kolikor sama žrtev predstavlja družbeno cenjeno osebnost, ki ima visok in priznan status. Zato smo mobbingu priča tudi v manjših lokalnih skupnostih, kjer za "kralje na Betajnovi" kot magnet vlečejo tisti sposobni intelektualci (podjetniki, menedžerji …), ki so se v življenju dokazali z dejanji. Takšne tarče predstavljajo za mnoge osebnostno okrnjene ljudi prvo (nezavedno) poslastico. V "nagajanju" uživajo in doživljajo patološke navale besa, če dobijo kakšen protiudarec. V današnji kaotični družbi, kjer je mnogo družin "razsutih", imajo mnogi pravšnje psihične dispozicije za to, da se izživljajo nad drugimi oz. da izvajajo mobbing nad (nezavedno) "skrbno" izbranimi žrtvami. Na sociološkem področju bi karikirano lahko rekli, da je Hitler izvajal ("trdi") mobbing nad Židi. Mobbinga so bili deležni tudi črnci v ZDA (najbolj skozi Ku-Klux-Klan) in še ne dolgo tega v Južni Afriki, kjer sedaj prevladuje "tihi" oz. "mehkejši" mobbing belcev nad črnci. Na individualni ravni predstavljajo magnet za mobbing mladi, "prepotentni", samozavestni, sposobni in zavidanja vredni strokovnjaki, pa tudi starejše eminence določene stroke (z veliko izkušenj in znanja), tisti, ki so tik pred upokojitvijo in na poti do uveljavitve morda (nezavedno) "motijo" mlajši, prihajajoči kader. V svetu so se ljudje, ki so se znašli v mreži mobbinga, skozi desetletja že organizirali (glej npr: http://www.mobbing-usa.com/). Teorija je dokaj znana - psihoanaliza jo je zgolj zabelila in razkrila dispozicije ljudi, ki so ujeti v svoje komplekse oz. potlačitve. Znani pa so tudi že protiudarci oz. postopki branjenja s strani same žrtve mobbinga. V tujini so znani primeri, ko so ljudje na sodiščih s tožbo dokazali, da so bili psihično mučeni in načrtno šikanirani na svojem delovnem mestu kar nekaj let. Za uteho so dobili velike denarne odškodnine. Psihoterapevti in odvetniki, h katerim se nemalokrat zatečejo žrtve mobbinga, svetujejo, da si žrtev piše dnevnik in kronološko beleži vse dogodke, za katerimi se skriva mobbing enega človeka ali skupine ljudi. Življenjske izpovedi takih ljudi so včasih pretresljive. Iztečejo se lahko v korist žrtev - po navadi le, če so se branile s protinapadom - ali pa tudi ne. Živčni zlom, bankrot in morda celo razpad družine so lahko včasih tudi posledica mobbinga, ki se nekomu dogaja na delovnem mestu. Na tem mestu bi lahko opisali ali pa vsaj našteli najpogostejše in najučinkovitejše metode, ki jih uporabljajo tisti (frustriranci), ki bi svoje nasprotnike (sodelavce, podrejene) radi "spravili v grob" ali pa vsej ob živce oz. v "norišnico", pa se bomo temu ognili. V današnjem "divjem" kapitalizmu, ko je (očitno) "dovoljeno vse", ko se med seboj "pobijajo" celo sodelavci, ko se različni šefi izživljajo nad podrejenimi (in si gradijo ego, firmo ali določeno institucijo pa spravljajo oz. vodijo najmanj v razvojno zagato, če že ne kar v kolaps), je "inštruiranje" v prid mobbinga neprimerno. Vedite pa, da fantazija (frustrirancev) in krutost nimata meja - prav tako kot norost ne.

Pripišite svoj komentar: