Psihoanaliza predstavlja danes tisto »deklico za vse«, ki ima pripravljene odgovore na mnoga »težka« vprašanja vsakdanjika. Slavoj Žižek se je v svetu filozofije uveljavil kot mislec prav na račun psihoanalize kot miselnega koncepta, s katerim je moč razumeti svet. Pri pisanju imam v mislih teoretsko psihoanalizo in ne metode »zdravljenja z besedo«, s katero se je Sigmund Freud spopadel s psihičnim patosom svojih pacientov. S psihoanalizo je moč razložiti mnoge psihološke in družbene fenomene.

Roman Vodeb, magister kinezioloških znanosti in magister sociologije kulture, je direktor Zavoda za šport Trbovlje. Elektronski naslov: Roman.Vodeb@guest.arnes.si Nekoč me je kolega, ki je poznal domet psihoanalize v vsakdanji praksi, povabil, da prisostvujem pomembnemu sestanku kot njegov svetovalec. Nagovoril me je: "Da ne bo tvoja psihoanaliza zgolj neproduktivna teorija, dokaži svoje znanje tudi v praksi. Pojdi z menoj na sestanek in mi svetuj, kako naj se odločim v zvezi z neko poslovno situacijo. Analiziraj sogovornike …" In res - prišel je dan, ko sem sedel za isto mizo s poslovneži in se s "psihoanalitičnim skalpelom", ne da bi kdorkoli vedel, kaj v resnici počenem na tem sestanku, lotil simptomov prisotnih sogovornikov. Na tem mestu bi težko navedel, kaj vse sem takrat opazil iz celotnega konteksta sestanka - seveda skozi prizmo psihoanalize. Iz desetine analiziranih detajlov sem opravil določen induktiven sklep v obliki nasveta, ki pa ga kolega takrat ni upošteval. Strmel pa je nad mojimi opažanji in analizami simptomov, ki sem jih analitično izoliral iz skupine sestankujočih. Moj takratni nasvet je bil seveda pravilen, kar se je pokazalo šele čez nekaj mesecev. Spomnim se, na kaj vse sem bil pozoren na tistem sestanku: od tega, kako so poslovni partnerji vstopali v prostor, do tega, s kakšno hojo (in držo) so pristopili k rokovanju, do barve oblek, ki so jih takrat nosili. Mimika in telesne geste so jih izdajale na vsakem koraku. Mnoge stavčne dikcije so bile izgovorjene na način, zaradi katerega se mi je takrat kar precej "grela glava". Bral sem jim "tihe" misli, ki so se jim motale po glavi, ko so zavestno govorili čisto nekaj drugega. Bral sem jim tudi znameniti (Freudov) "tok nezavednih misli", za katerega še vedeli niso, da obstaja. Vsaka njihova gesta, mimika, stavčna dikcija, naključen spodrsljaj in še marsikaj drugega, je zame predstavljala simptom, skozi katerega so pred menoj stali kot "slečeni". Spomnim se, ko je eden od sogovornikov rekel: "Položimo karte na mizo". Nekateri so si takrat hitro "pokrili" usta - nezavedno motivirano seveda. Zanje sem takoj vedel, da vseh kart že ne bodo položili na mizo. Na mizo so vrgli le nekaj kart, adutov pa ne. So se pa izdali, ko so z roko pokrili usta. Iz nekaterih je puhtela samozavest, sedeli so z razkrečenimi nogami, drugi so se za mizo kar uskočili … Tretji spet so jecljali, se presedali, kot da bi želeli čim prej zapustiti sestanek - zakaj, mi takrat ni bilo čisto jasno, saj sem o celotnem poslovnem kontekstu premalo vedel, niti nisem vedel, kakšna je njihova življenjska zgodba, kakšna je njihova siceršnja samozavest oz. samopodoba. Dokončno pa sem spoznal, da si je mogoče s teoretsko psihoanalizo še kako pomagati v vsakdanjem življenju. Ljudje skozi psihoanalitično prizmo hitro postanejo "prozorni" oz. goli - skoznje je mogoče videti tisto, česar ne povedo, čeprav imajo v svojih predzavestnih mislih; pa tudi tisto ne, kar se jim plete po nezavednem. Spoznanja so v psihoanalitičnih kontekstih vselej izmuzljiva. To pomeni, da se nikoli ne da dokazati, da nekaj resnično drži. Spoznanje je v psihoanalizi vsaj tako trhlo, kot je trhel status nezavednega. V svojem psihoanalitičnem izpopolnjevanju se spomnim krute informacije, da so v nekem državnem parlamentu (mislim, da je šlo za izraelskega), angažirali psihoanalitike, da bi iz prve roke izvedeli, zakaj se pri določenih političnih odločitvah zalomi. Po nekajmesečnem delu je skupina psihoanalitičnih ekspertov podala prve ugotovitve, ki so bile seveda presenetljive - predvsem za naročnike, ki so od analize takratne parlamentarne situacije veliko pričakovali. Končni rezultat je bil namreč naročnikom precej nenaklonjen. "Nemi opazovalci" (beri: psihoanalitični "poslušalci") so bili zaradi narave svojih analiz hitro razpuščeni oz. odpuščeni. Na veliko nesrečo njihovih naročnikov so razkrinkali oz. analizirali in interpretirali ozadja sporov med njimi in njihovimi nasprotniki. Spori med parlamentarci sploh niso bili politične oz. ideološke narave. Etiologija spora je imela povsem drugo obeležje. Pri tej grenki psihoanalitični izkušnji je zanimivo to, da so psihoanalitične eksperte odpustili prav tisti politiki, ki so jih prvotno najeli, da bi jim nakazali "jabolko spora". Psihoanalitično razgaljeni so tako postali vsi parlamentarci, vključno s tistimi, ki so si sprva resnično prizadevali rešiti aktualne politične zagate. Takšnih in podobnih zgodb je verjetno še kar nekaj, čeprav se psihoanaliza še ni uveljavila v vsakdanji praksi. Ekspertov, ki se dandanes zavedajo megalomanskih razsežnosti psihoanalize kot miselnega oz. interpretativno-analitičnega koncepta, je že kar nekaj. Problem, da se aplikativna (teoretska) psihoanaliza ne uveljavi v vsakdanji poslovni praksi dovolj pogosto, je ponavadi dvodelne narave. Prvi problem je v nezaupljivosti tistih "decision-makerjev", ki bi takšnim "supervizorjem" oz. pogajalskim svetovalcem zaupali vse ključne in tudi obrobne informacije, ki so nemalokrat tudi osebne narave. Drugi problem pa je v tem, da se je psihoanalitičnega načina razumevanja neke situacije izjemno težko naučiti. Potrebna so dolga leta študija in prebiranja temeljnih del psihoanalitičnega opusa, prvenstveno Freudovega. Ključni možje ("decision-makerji",) pa ponavadi nimajo živcev, niti volje in časa, da bi se v poplavi neodložljivega dela trudili s prebiranjem težkih tekstov. Kakorkoli že, psihoanalizavselej izpostavi nek širši nezavedni kontekst, ki je v končni fazi vselej "nekako" seksualen (libidinalen) - v zelo širokem smislu seveda. In če vemo, da človeka obvladuje načelo ugodja, za začetek vemo že veliko. Če pa nam je znana logika simptoma (in simbola) kot znanilca "nečesa skritega" - bodisi zgolj neizrečenega ali povsem nezavednega - vemo že precej. Resnici na ljubo, neanalizabilni sogovorniki (taki, ki jih ni mogoče analizirati) seveda tudi obstajajo, vendar so v manjšini. Tistih, ki jih simptomi hitro izdajo, pa je še več. Res pa je, da je tudi tistih, ki imajo intuicijo za "branje" svojih poslovnih partnerjev, v poslovnem svetu kar nekaj. Tista peščica, ki ima to sposobnost ali celo analitično znanje, pa vselej trči na dilemo: "Kaj če se motim?" Kot sem poudaril: eksaktnega spoznanja v psihoanalitični interpretaciji oz. analizi ni. Med psihoanalitično ekspertizo in "divjo" oz. "nedeljsko" analizo (interpretacijo) pa včasih ni razlike, ali pa je ta nerazpoznavna. V psihoanalitični interpretaciji nekega dogodka - npr. "težkega" poslovnega sestanka - ni takšnih univerzalnosti, ki bi se jih dalo slepo držati. Univerzalna je le struktura človekovega duševnega aparata. Tako kot je nemogoče analizirati in interpretirati vse sanje po istem kopitu, simbolika simptomov ni univerzalna niti na ravni vsakdanjega življenja. Tako kot ni mogoče spisati sanjske knjige, v katero bi sanjalec lahko pogledal, kaj pomenijo sanjski simboli, je nemogoče spisati takšen priročnik, v katerem bi bilo mogoče navesti, kaj "izdaja" naše sogovornike (npr. na nekem poslovnem sestanku). Lažje bi bilo spisati priročnik za tiste pogajalce, ki (na "težkih" sestankih oz. pogajanjih) skrijejo vse tisto, kar imajo v neizrečenih (skritih) mislih. Kaj imajo v nezavednem, bi lahko obelodanil le izkušen psihoanalitik, po dolgotrajni psihoanalitični obravnavi celotnega življenjskega obdobja. Toliko "patosa", kot bi v tem primeru prišlo na dan, pa ni vredno tveganja. Marsikakšen prodoren in "kronično" ambiciozen poslovnež, ki bi za večjo uspešnost v svojem poslu pristal celo na individualno psihoanalitično obravnavo, bi prav skozi to lahko postal "ozdravljen" svoje (bolestne) ambicioznosti. To pa je seveda zadnje, kar si želi - kajti želi si zgolj še večje uspešnosti. Da boste, spoštovani bralci, vendarle kaj pametnega izluščili iz tega besedila, vam ponujam še nekaj praktičnih napotkov. V strategiji pristopa k "težkim" sestankom oz. pogajanjem, se zavedajte dvojega: analizabilni ste tako vi, kot vaš(i) sogovornik(i). Pozoren je potrebno biti tako na lastne simptome, kot tudi na simptome svojih sogovornikov. Skozi te je mogoče spoznati morebitno bistveno ozadje celotnega pogajalskega konteksta. Biti pozoren na lastne simptome na nek način pomeni "pogledati si v tilnik" oz. "usesti si na ramena" - skratka nekaj težkega, celo nemogočega. Za začetek je zato morda dobro vedeti le to, da smo vsi ujetniki lastnega nezavednega, ki nas vselej izdaja. Do neke mere se da nevpadljivosti naučiti. Neanalizabilnost je situacija v strategiji pogajanja, ki bo zmedla marsikaterega sogovornika. Če boste svojo intuicijo oz. psihoanalitično znanje izpopolnili do te mere, da boste vedeli, da nobena gesta, mimika, nobena neobičajna oz. "sumljiva" stavčna dikcija (npr. zmota) ni naključna, boste že zelo napredovali. Če pa boste v izobilju lastne pameti še koga povprašali za nasvet, ste na poti, da postanete uspešen pogajalec. Dobro je vedeti: - težji kot je sestanek, več je "tihih misli", ki se izdajajo skozi neka simptomatska dejanja, geste ali stavčne dikcije, - nobeno naključno dejanje (npr. zmota ali pozaba) v resnici ni naključno, - glede na to, da v poslovnem svetu mrgoli prepotentnih in samozavestnih moških, je z ženskami (in ženskam) v pogajalski skupini vselej problem - še posebej, če so mične, - kadar se na "težkih" sestankih med seboj "spopadejo" preveč samozavestni moški, so poslovne odločitve nemalokrat popolnoma iracionalne, morda celo pogubne; Tile "meta-napotki" so bili za pokušino. Psihoanaliza je način mišljenja, ki odkriva številne temne kontinente človekovega življenja - tako v individualnem smislu, kot v širšem sociološkem kontekstu. Čeprav je logika nezavednega zapletena, nam njeno poznavanje lahko zelo pomaga. Popolno znajdenje v krutem poslovnem svetu pa je utopija oz. nekakšna višja matematika krutega kapitalizma, ki se je ne da kar tako naučiti, ne v šoli, ne na dragih seminarjih. Celo nadvse spoštovane izkušnje nas vselej ne popeljejo iz pogajalskih zagat. Psihoanalitično razumevanje duševnega aparata pa vendarle predstavlja izjemno pomemben člen v poslovnem svetu in celotni strategiji sestankovanj, pogajanj in dogovarjanj. Jasno je, da psihoanalitična teoretska podkovanost v poslovnem svetu pomeni prednost, korak pred ostalimi. S tovrstno izhodiščno prednostjo se je mogoče vsaj za silo znajti ali celo opraviti s konkurenco ter dobro parirati poslovnim partnerjem. To pa že predstavlja popotnico, s katero se da preživeti in celo poslovno napredovati.

Pripišite svoj komentar: