|
Poslovno obdarovanje postaja pomemben člen sodobnega poslovnega komuniciranja. Nekoč so rutinske novoletne čestitke, ki so se jim pridružile še kakšne steklenice, zadovoljile minimum, potreben za vzdrževanje odnosov z različnimi poslovnimi partnerji. Danes si jih resen direktor, ki želi izboriti oziroma zadržati pomebno pozicijo med konkurenčnimi podjetji, ne more več privoščiti. Nasprotno pa tudi pretiravanja niso več v modi.
 Roman Vodeb, magister kinezioloških znanosti in magister sociologije kulture, je direktor Zavoda za šport Trbovlje.
Elektronski naslov: Roman.Vodeb@guest.arnes.si |
Kje je meja med ne preskromnim in ne predragim poslovnim darilom, je težko reči. Mnogi direktorji to delikatno področje zaupajo svojim tajnicam, spet drugi se zanašajo na svoj okus oz. na svojo intuicijo. Obstajajo pa tudi specializirana podjetja, ki dobro služijo ravno na račun poslovnih daril, svojim kupcem pa znajo tudi svetovati. Izbira daril zagotovo ni enostavna, še posebej ne zato, ker se za ritualom obdarovanja vselej nekaj skriva.
Že Marcell Mauss je v Eseju o daru dodobra razčlenil teorijo obdarovanja in nakazal bistvo tega rituala. In bistvo je izjemno nadležno, če se ga pravilno razume. Namreč: tisti, ki poklanja nekaj v dar, sebi kupuje privilegirano mesto v nekem partnerskem odnosu. Tisti pa, ki sprejme darilo, je darovalcu vselej nekaj dolžan. Darovanje tako za seboj povleče gospodovalno-suženjske pretenzije. Nelagodje se stopnjuje z vednostj bolj kot se prejemnik darila zaveda, da je s (s)prejemom darila postal "večni dolžnik" tistemu, ki mu je darilo podaril, večje je nelagodje, in dolžnost se stopnjuje. V ritualu obdarovanja se hitro vzpostavi začaran krog. S tega vidika nakupovalni december, ki je začinjen s številnimi obdarovanji, samega sebe vzdržuje in perpetuira v kulturni tradiciji.
Ljudje pogosto tudi nimamo mere, ko se lotimo obdarovanja. In poslovno obdarovanje je zapisano identični logiki. Zdi se, da nobeno darilo ni dovolj dobro, dovolj vredno. Vselej se vzpostavi nek preostanek oz. presežek. Vselej je nekdo nekomu nekaj dolžan, vsaj (obojestranski) občutek je tak. Zato ima vsak prihajajoči december status "revanša" - po načelu: "Letos se moram oddolžiti za lansko leto, lani sem (mu oz. ji(m)) premalo podaril(a)". Vendar je ta logika še nekako sprejemljiva.
Dolžniški odnos na račun prerazkošnega (ob)darovanja je dolgotrajen. Od enega do drugega decembra je vmes celo (poslovno) leto. Draga, bolje rečeno predraga, poslovna darila v sebi nosijo "tiho" sporočil "Dajem ti tole (drago) poslovno darilo, in računam, da se mi boš oddolžil, ko bomo sklepali posle…" Podarjati (pre)draga darila je že malce predrzno, če že ne kar nesramno, saj je podkupovalno koncipirano. Dandanes je redko kdo tako "neumen", da ne bi razumel medvrstičnega sporočila, ki prihaja v paketu (pre)dragega darila - in ta se glasi: "Dolguješ mi, in tega ne pozabi".
Mauss je šel s svojo ekonomijo (ob)darovanja še dlje. Prosto po Maussu bi lahko rekli vsaj tole:
|
V ritualih (ob)darvoanja je dar obvezno dajati, sprejemati in vračati. Če hočemo ali ne, (ob)darovanje je kulturna prisila. Če hočemo ali ne, v (ob)darovanje smo dandanes prisiljeni. Veselo-decembrsko romanje v veletrgovske centre sodi v register normalnega. Če je v (ob)daritveni paradigmi kaj, kar resnično šteje, to zagotovo ni materialna korist dara. Dar ima vselej simbolni status oz. naravo - kar pomeni, da z darovanjem v resnici ne darujemo (poslovno), temveč (nezavedno, nehote - torej v paketu dotičnega darila) posredujemo neko (simbol(ič)no) sporočilo. Darovanje vedno vodi nek "tihi" oz. nezavedni interes - ambicija. To pomeni, da ni darovanja brez interesa, brez ambicije, brez pričakovanja, ki je v domeni (nezavedne) želje - ta pa vselej prijateljuje z užitkom. Dar vselej odraža status tistih, ki so vpletenih v "izmenjavo" oz. darovanje. Različni družbeni statusi narekujejo različne vloge v "izmenjevanju" daril in "protidaril". Različni statusi narekujejo tudi različne tipe daril. "Gospodarjeva" (draga) darila "sužnju" se v paradigmi obdarovanje ne morejo obrniti. "Suženj" (ob)daritvenega rituala ne more dati gospodarju večje oz. dražje darilo, kot ga je dal "gospodar" sužnju. Direktorji velikih podjetij svojim "malim" partnerjem ne morejo podariti nekaj minimalnega; kajti, če v zameno dobijo nekaj vrednejšega oz. dragocenejšega, kot so sami darovali, stopi na sceno nelagodje. Takoj "nekaj ne štima". In to je tudi (edini) razlog, zaradi katerega lahko dar zavrnete - in to v vseh kulturah. Torej: (le) če ne sprejmete statusa, ki vam ga dar vsiljuje, lahko dar zavrnete.
Da poenostavim če ženska ne sprejme prstana (bodisi "prvega" zaročnega ali pa pozneje "drugega" poročnega) moškemu jasno pove, da ne bo sprejela statusa zaročenke oz. (poročne) žene. Če nekdo ne sprejme našega darila - ker je preveč "razkošno" oz. dragoceno, nam jasno namigne, da ne želi sprejeti (vsiljujočega) podrejenega statusa, ki ga samodejno in spontano narekuje dragoceno darilo. Kajti: dar je vselej potrebno vrniti vsaj v isti oz. adekvatni meri. |
Predraga darila so morda včasih za dobrodušne direktorje zgolj nekakšna nepremišljena "horuk" poteza, ki bi lahko oz. morala imeti za seboj nek tehten premislek oz. neko supervizijsko "drugo" mnenje, ki bi se glasil "Gospod direktor, tole darilo je predrago, da bi ga poklonili v dar. S tem (poslovnim) darilom neprimerno 'napadate' svojega poslovnega partnerja. Svetujem vam, da je darilo manj vpadljivo, manj pompozno, bolj 'skromno' …" Takega "drugega menja" mnogi samovšečni direktorji ne prenesejo, ali pa po drugi strani ne premorejo takšnih svetovalcev, ki bi znali preudarno svetovati, kakšno poslovno darilo je primerno in kakšno ni. Prepuščanje milosti in nemilosti direktorjev dandanes ne sodi več v poslovni svet - vsaj na področju poslovnega obdarovanja ne. Obstajajo firme, kjer so ljudje usposabljajo za to, da vedo, kaj se sme podariti (in ob katerih priložnostih) in kaj ne. Obstajajo celo priročniki z nasveti in osnovnimi navodili ter konkretnimi, včasih celo domiselnimi in duhovitimi predlogi.
Časi meddirektorskih tekmovanj, kdo bo podaril vrednejše poslovno darilo, so mimo - in to ravno zato, ker prejemniki dragih daril preprosto niso hoteli (več) sprejeti, saj so vedeli za pasti suženjskega odnosa med darovalcem in prejemnikom (pre)dragega darila.
Tudi klasično rutinsko oz. avtomatizirano podarjanje buteljk je iz mode, čeprav nas nemalokrat lahko potegne iz (ob)daritvenih zadreg. Ko ne vemo kaj bi podarili poslovnemu partnerju, mu podarimo buteljko - vendar le, če buteljko podarja moški moškemu. To, da se ženskam ne podarjajo buteljke, se menda ve. In zakaj ne, boste rekli. Če moški ženski podari buteljko, ji sporoča, da bi jo rad opil - za opita stanja pa vemo v kaj vodijo. Če pa ženska ženski podarja buteljko, pa ji sporoča: "Napij se - ko boš napita, se bodo iz tebe norčevali, in ne boš (mi) konkurenčna." Da so tovrstne indukcije stereotipno koncipirane se ve, vendar se ve tudi to, da nezavedno vselej misli po svoje in kalkulira na precej logičen način.
Z nezavednim mišljenjem ni šale - nezavedno je težko prelisičiti ali ga obiti. Nezavedno je vselej na delu in je resnično. Obvladuje ga logika, "mislenje" in mišljenje. Zato je previdnost in preudarnost v kontekstu podarjanja poslovnih daril vselej na mestu.
Za poslovno darilo je dobro, da je iz poslovnega registra - najprimernejše so pisarniške oz. delovne "drobnarije". Takšna obdaritvena taktika je najmanj vpadljiva. Kajti poslovno darilo se da tudi "prebrati", saj v sebi vselej nosi neko sporočilo. Če bi kdo namesto "bodala" za odpiranje pisemskih kuvert podaril pravi nož, bi bilo latentno (banalno) sporočil nekako takole: "Zakolji se". Sreča je v tem, da tako "neumnega" darila nihče ne podarja, pa tudi psihoanalitičnega jezika simbolov ne razbere vsakdo. Sklopljeni "švicarski noži" seveda ne sodijo v kategorijo "pretnje" oz. "napada", pač pa predstavljajo univerzalni pripomoček, ki sporoča univerzalno misel: "Če boš v težkem položaju, si boš lahko pomagal s tem, mojim (univerzalnim) nožem."
Nevpadljivih poslovnih daril seveda ni prav veliko. Iz zagat nas lahko popeljejo razni koledarji in rokovniki, morda tudi knjiga - npr. kakšna pesniška zbirka ali življenjski izreki in modrosti, nikakor pa ne npr. Bonton ali Figure veneris. Tudi diktiranje okusa z raznimi osebnimi predmeti in modnimi dodatki lahko vnese kar precej nelagodja v poslovni odnos. Da je poslovno darilo vedno osebno - in ne podjetje podjetju, verjetno ni treba poudarjati. Dobro pa je, če so osebna darila, ki jih izroča direktor, povezano s podjetjem, ki ga direktor predstavlja.
Skratka - poslovno darilo plemeniti in utrjuje odnos med dvema, ki si izmenjata darila oz. med tistim, ki darilo podarja in tistim, ki ga sprejema. Sporočilo, ki ga s seboj nosi darilo je vselej simbolično. Z darilom vselej prihaja še neko sporočilo. Če nismo dovolj previdni, se v tem sporočilu skriva natančno tisto "mislenje", ki ga imamo v nezavednem v povezavi s partnerjem, ki mu namenjamo poslovno darilo. Ker pa v nezavednem ne prebivajo samo dobre misli, je za poslovni odnos dobro, da imamo nezavedno pod kontrolo - vsaj takrat, ko poslovnim partnerjem kupujemo darila. |
|