|
Razumeti stres pomeni razumeti libidinalno ekonomijo, ki je kot koncept dobro znana iz Freudove psihoanalize. Stres predstavlja notranji (energetski, psihični) odgovor na zunanje dražljaje oz. dogodke (stresorje, stresne provokatorje). Stres je nekaj, kar nekoga "vrže s tira" na tak način, da se mu misli nenehno vračajo k nekemu stresnemu dogodku oz. provokaciji (stresorju). Stres na biološko-fiziološki oz. hormonski ravni pomeni povečanje hormona adrenalina. Stres je stanje adrenalinske preplave oz. (dolgo)trajne adrenalinske vzburjenosti.
Menjava delovnega mesta ali zgolj šefa oz. direktorja je za zaposlene lahko stresna. V strogo teoretskem smislu se stres dogaja zato, ker se mora v psihičnih oz. miselnih procesih neprestano odvajati neka nepredvidena oz. (še) ne anticipirana energija za neke dogodke ali zadeve.
Vsi ljudje niso enako občutljivi na stres. Mnoge stres popolnoma vrže s tira in niso več sposobni normalno oz. produktivno funkcionirati. Drugi so na stres veliko bolj tolerantni oz. prenesejo veliko stresa in vanj celo nekako silijo. Nemalokrat to počno povsem nezavedno ali pa si celo zavestno izbirajo stresne poklice. Adrenalin oz. določeno stresno stanje je nemalokrat tudi domena užitka ali pa vsaj posebne psihične vzburjenosti, ki določene tipe ljudi nezavedno privlači. V nezavedni psihični realnosti nekaterih ljudi se dogajajo določeni procesi oz. (nezavedni) samoočitki, ki vodijo v psihični mazohizem. To pomeni, da takšne ljudi stres privlači, ker so na nek način kaznovani za tiste samoočitke, ki jih imajo potlačene nekje v nezavednem. S siljenjem v stres se nenehno kaznujejo in na nezavedni ravni čutijo olajšanje ob doživljanju tovrstne kazni. "Beg v bolečino" oz. t. i. "somatično ustrežljivost" je Freud poznal, še preden se je rodila psihoanaliza. Ta provokativni in zagatni fenomen je danes za medicince, še bolj pa za laike, izjemno nedojemljivo psihično dogajanje. Če rečemo, da malone vsaka bolezen nastane najprej v glavi - torej obstaja nezavedni vzrok, da človek "zbeži" ali se "kaznuje" z neko boleznijo oz. bolečino - je povsem legitimna in logična teza, da je kaznovanje lahko tudi psihično. To pomeni, da določeni ljudje, ki v sebi čutijo neko krivdo, nezavedno silijo v stresne situacije, kjer mazohistično trpijo. V stresu sicer neposredno ne uživajo, očitno pa na koncu - torej, ko stres mine - občutijo neko posebno (nezavedno) olajšanje, ki v končni fazi botruje odločitvi, da naslednjič zopet silijo v stresno situacijo.
Če teoretsko misel o stresu razvijamo še naprej, je treba poudariti, da se onstran stresa vselej nahaja misel. Nek dogodek se občuti kot stres šele, ko ga receptorji, torej čutila - običajno sta to vid in sluh - prenesejo v "kompjuter", torej v možgane. Šele miselni procesi so tisti, ki so najbolj neposredno povezani in odgovorni za stres. Misli so tiste, ki kujejo določene scenarije in zaključke. Včasih prav misli uberejo določeno (zavajajočo) pot, ki pozneje povzroči nepotreben stres. Misel lahko dramatizira neko situacijo, ki morda sama po sebi niti ni tako stresna - oz. za nekoga drugega sploh ni stresna. Včasih je treba pustiti, da se "vroča juha najprej ohladi", kot pravi slovenski pregovor. To pomeni, da se nam morajo določeni dogodki najprej "usesti" v misel. Šele ko se nam določeni dogodki v mislih umirijo oz. se ustrezno umestijo v celoten življenjski kontekst, je šele smiselno reagirati. To pomeni, da se morajo začetne (libidinalne) "hiperinvesticije" najprej "razvrednotiti" oz. izgubiti delček svojega libidinalnega naboja. Ljudje se navadno prehitro odzovejo, hkrati pa se v nadaljnjem objemu stresa še iracionalno obnašajo. Njihove misli navadno uberejo najbolj črne scenarije - in takrat se stres samo še poveča oz. se po nepotrebnem vzdržuje. Določene situacije se odvijajo v določeno smer in po določenem scenariju, pa naj ljudje obupujejo ali ne. Pametneje bi se bilo potegniti iz miselnih dejavnosti, ki vodijo oz. vzdržujejo stres. Vendar je to največkrat nemogoče. Misli uberejo svojo pot brez kontrole, torej samodejno - in to je največji problem stresa. Zadeve nam uidejo iz rok in misli same potujejo po črnih scenarijih, kar samo še vzdržuje stresno stanje. V takšnih kompulzivnih stanjih, ko se misel iztrga iz nadzora, je zopet zgolj (druga) misel tista, ki se v glavo naseli z besedo oz. pogovorom ali monologom z intrapsihičnim Drugim. Druga oz. drugačna, vsekakor nasprotna oz. "zdravilna" misel je tista, ki lahko nevtralizira stres oz. "razvrednoti" določene libidinalne (hiper)investirane misli. Največkrat je čas tisti, v katerem stres nekako zatone v pozabo. Lahko pa kar interpretacija stresne situacije oz. celega konteksta reinterpretira miselni kontekst, zaradi katerega se človek vzdržuje v stresu. Stres je torej mogoče nevtralizirati z določeno razlago oz. interpretacijo, ki si jo (z)racionaliziramo sami, ali pa nas z besedo oz. pogovorom "potolaži" nekdo drug - človek, ki mu verjamemo. Po navadi je to kakšna avtoriteta, ki jo na simbolno nezavedni ravni prepoznavamo kot "vrnjenega" (infantilnega) očeta ali mater.
Poglejmo si teorijo nekega zelo praktičnega oz. stresnega primera. Nekdo dela na nekem projektu že dolgo čase. Vse njegovo minulo nekaj tedensko delo je shranjeno na trdem disku prenosnega računalnika. Nekdo mu potem računalnik ukrade ali pa se mu "sesuje" ves programski sistem, kar botruje trajni izgubi vseh podatkov. Če uporabnik nima arhiva svojih podatkov, se mu lahko "zmeša", ker so mu pač misli opravile neko miselno operacijo oz. kalkulacijo, po kateri se zave, kaj vse se mu je z izgubo podatkov v resnici še sesulo. Logično je, da mu ta misel ("črni secenarij") vztraja v zavesti, ker se v njegovih mislih gomili znatna libidinalna investicija. Šele "oenergetenje" določenih misli sproži ostale fiziološke oz. biološke in tudi hormonske procese. Misli na to temo so skrajno "oenergetene" oz. nabite z (libidinalno) energijo - in stanje stresa je neizbežno, saj tovrstne misli botrujejo spremembam v hormonskem oz. adrenalinskem ravnovesju in ravnovesju določenih elektrolitov ter fizioloških tekočin oz. transmitrov, ki preko možganske sinapse vplivajo na občutenje neugodja in/oz. stresa. Fenomen človekove duševnosti ni zgolj v tem, da lahko misli, pač pa da lahko misli ustvarjajo dodatno psihično oz. motivacijsko, torej libidinalno energijo.
Izguba službe, ki je povezana z neko nepredvidljivo prihodnostjo (v povezavi z vprašanjem socialne eksistence), je zelo stresna, ker je konstantna. Misel pač ne gre iz glave. Dobronamerna tolažba je sicer dobrodošla, ker umirja stres, toda (logična) misel je tista, ki stvari postavlja na staro mesto. Psihična instanca nezavednega Jaza sicer premore nekaj obrambnih mehanizmov, s katerimi se stres zmanjša oz. se misel racionalizirano preoblikuje na tak način, da stres ni več tako intenziven. Ob racionalizaciji sta pomembna obrambna mehanizma tudi (spre)obračanje v nasprotje in reakcijska formacija oz. reaktivna tvorba, saj človeka vrača v "ne-stres" oz. v normalo, kljub temu, da se, realno gledano, položaj ni spremenil.
Problematično pri stresu je to, da ima stres dostikrat tudi negativne telesne posledice. "Beg" v neko (somatično) bolezen oz. bolečino je zopet ego-obrambni izhod v sili (stresu), ki morda človeka na neki način (nezavedno) "opraviči" za to, ker ni bil kos določenim zunanjim oviram. Interpretativna racionalizacija, po kateri deluje logika nezavednega, se navadno glasi: "Če ne bi bil(-a) bolan(-na), bi bil(-a) kos (stresnemu) problemu."
Negativnih posledic stresa je seveda še več. V stresu kot nakopičenem neugodju človek kronično hlepi po določenih ugodjih. Abstinenti, ki so bili nekoč odvisni od npr. alkohola, nikotina ali mehkih drog, bodo v stresu morda zopet zapadli v eno od svojih bivših navad oz. zasvojenosti. Vsaka zasvojenost namreč v psihičnem smislu temelji na ugodju. Za stresno stanje pa prestavlja občutenje ugodja blažilec neugodja, ki ga s seboj nosi stres. Karikirano bi lahko rekli, da so kajenje, pitje alkohola ali omamljanje s kakšno drogo (ali antidepresivi) "terapija" za stres. Po drugi strani je smeh, če ni izključno koncipiran na cinizmu, ena od naravnih metod nevtraliziranja stresa. Cinizem začinjen s črnim humorjem je sicer eden od obrambnih mehanizmov, ki temelji ravno na paradigmi že omenjenega (spre)obračanja v nasprotje - res pa je, da smeh ne spremeni realnosti oz. dejstev, temveč zgolj blaži neugodje ob stresu. Statistični podatki so pokazali, da se otroci v povprečju smejejo 150-krat na dan, odrasli pa le 6-krat. Torej je jasno, da je stresno življenje odraslih prešlo v epidemijo, ko bi se lahko zamislili nad kvaliteto življenja sodobnega človeka.
Na koncu naj poudarimo, da je teorija stresa precej bolj zapletena, kot si (laično) lahko predstavljamo. Stres je domena mnogih nezavednih procesov, ki so v osnovi malce špekulativne oz. čisto teoretske narave. Res pa je, da si s poznavanjem teorije stresa in libidinalne ekonomije, ki poteka v ozadju, lahko precej pomagamo pri nevtraliziranju tako lastnih stresnih stanj, kot tudi stanj pri ljudeh, ki jim želimo pomagati prebroditi stresno obdobje. Precej ljudi konstantno, če že ne kar kronično, zapada v stresna stanja po lastni neumnosti. Poleg tega si sami največkrat ne znajo pomagati in hkrati niti ne vedo, da bi jih navaden pogovor lahko potegnil iz krize. Seveda mora biti sogovornik vešč tolažnik in hkrati poznati tako teorijo stresa kot tudi teorijo delovanja človekove duševnosti - pa tudi precej življenjskih modrosti mora poznati. Iznajdljivost v življenju je, kot po navadi, "višja matematika", ki ji niso kos še tako pametni in bogati ljudje - posebej tisti "na položajih". Včasih še tako pameten človek sebi ne zna oz. ne more "pogledati v tilnik" ali "si sesti na ramena". Znano je, da so stresne že povsem nepreverjene informacije - in če človek dobiva irelevantne informacije oz. informacije, ki se med seboj tepejo, v resnici pa so to napačne informacije, bo povsem po nepotrebnem zapadel v stres. Šele nekemu nevtralnemu zunanjemu opazovalcu bo prišlo na misel vprašanje, ali neka (stresna) informacije sploh drži, in da se jo splača najprej preveriti.
Kljub nenehnemu pisanju in opozarjanju na stres je treba poudariti, da znanost še zdaleč ni dorekla vsega, kar je mogoče skozi teorijo vsaj nakazati. Teorija se od znanstvenega pristopa nemalokrat precej razlikuje. Znanost je včasih preveč optimistična, teorija pa morda premalo drzna. Znanost največkrat govori o stresu kot o stanju, ki že samo po sebi škoduje zdravju. Tukaj je (psihoanalitična) teorija bolj previdna. Stres namreč ni nujno vselej škodljiv za zdravje - včasih je škodljiv, včasih pa tudi ne. Vse je odvisno, kaj se dogaja v psihični realnosti človeka, ki se znajde v stresnem stanju. Stres je lahko včasih tudi pozitivno čustveno stanje, ki psihično utrjuje in kali človeka. Kot vselej so odločilni nezavedni procesi, ki jih človek nima pod kontrolo in največkrat ne more vplivati nanje. Prav ti procesi človeku včasih zagodejo na tak način, da je stres enkrat zanje škodljiv, drugič spet pozitiven in motivacijsko vzpodbuden. Dejstvo pa je, da se s stresom ne bi smeli igrati, ga prepogosto doživljati, četudi zgolj v pozitivnem smislu. Preveč energije nam lahko pokuri. Adrenalin, ki se pretaka na račun pozitivnega stresa, nas lahko zasvoji. To pa zopet ni dobro.
PREBERITE ŠE DRUGE ČLANKE AVTORJA |