V današnjem času, ko je psihologija dela izjemno napredovala, je Freudova, da ne rečemo teoretska, psihoanaliza morda tista, ki lahko ponudi določena do zdaj spregledana znanja. Dejstvo je, da se strokovnjaki (klinični psihologi, psihoterapevti, psihiatri) oklenejo Freuda vselej, ko jim zmanjka tal pod nogami, ko se izgubijo v propedevtičnem smislu. Skozi Freudovo psihoanalizo ni le jasno koncipirana človekova duševnost, temveč so mnogi moderni psihološki ali sociološki fenomeni videti drugačni.

Roman Vodeb, magister kinezioloških znanosti in magister sociologije kulture, je osebni svetovalec. Tudi fenomen t. i. psihičnega izgorevanja (angl. »burn-out« oz. »burning-out«) je videti drugačen. S teoretskim poglabljanjem je moč priti do jedra in uvida v problem. Freud o izgorevanju seveda ni govoril, saj se je po eni strani bolj ukvarjal s psihičnim patosom, po drugi pa je bil življenjski slog ljudi pred 100 leti veliko bolj umirjen. Morda je bil še najbližje konceptu psihičnega izgorevanja skozi koncept psihoanalitičnega kontratransferja. Vživljanje v paciente prek kontratransferja (vzajemne oz. povratne čustvene vezi s pacientom ali pacientko) je zagotovo čustveno naporno in izčrpavajoče, še posebno, če se v enem dnevu zvrsti veliko pacientov. Poleg tega je tu še sočustvovanje s trpečimi pacienti. V današnjem času je situacij, kjer redno prihaja do posameznih variant psihičnega izgorevanja, veliko. Na udaru niso samo profili poklicev, kjer ima človek stike z ljudmi, ki trpijo in s katerimi nenehno sočustvuje oz. se znajde v situacijah, ko se mora obraniti lastnega sočustvovanja in sočutja. Tovrstno sočustvovanje in določene ego-obrambne reakcije so najbolj transparentne v kontekstu čustvenega oz. psihičnega izgorevanja. Vendar se danes tudi ve, da je načeloma boljši tisti, ki več, intenzivneje in bolj kakovostno dela. Zato po tej plati ni čudno, da se mnogim »nepripravljenim« deloholikom dogajajo neprestani stresi, ki se nemalokrat nadgrajujejo v fenomen tipičnega psihičnega izgorevanja. Ta pa ima, če gre res za pravo, klasično oz. tipično psihično izgorevanje, zelo specifično etiologijo in teoretsko ozadje. Psiholog oz. psihiater Herbert Freudenberger je »šele« leta 1974 začel sistematično proučevati in tudi uporabljati izraz »burn-out« (»izgorevanje«). Jasno je, da je da je bil ta fenomen najprej najbolj evidenten pri ljudeh, ki so bili vključeni v določene »programe« oz. sisteme pomoči ljudem v najrazličnejših stiskah. Zato, da so se (nekako) »nepripravljeni« ljudje obranili neugodja ob sočustvovanju s trpečimi ljudmi (v stiski), z določeno ego-obrambno reakcijo. Psihično oz. čustveno niso bili pripravljeni na hiperinvestirano sočustvovanje. Zato so postali apatični, celo cinični, saj so se sčasoma nekako čustveno izčrpali, kar se je odrazilo tudi v telesni izčrpanosti. Na zavestni ravni seveda sami niso nič vedeli za to svoje hiranje oz. spremembo v psihični strukturi njihovega obnašanja oz. osebnosti. Prav ta apatičnost (otopelost, ravnodušje, brezčutnost, stoičnost, brezstrastnost) in celo ciničnost (brezobzirnost, nesramnost, posmehljivost, prezirljivost), ki se odraža v izgubi občutka zaskrbljenosti in izostajanje čustev do klientov oz. trpečih (so)ljudi, je nekako tipičen znak oz. sindrom fenomena psihičnega izgorevanja. V tem primeru so mišljeni predvsem profili poklicev, ki so neprestano v stiku z strankami oz. z ljudmi, ki imajo neke težave (zdravstvene, psihične, zaposlitvene, družinske, partnerske, vzgojne …). Tovrstna egoobrambna reakcija pred hiperinvestiranim sočutjem je nekakšen (obrambni) izhod v sili. Človek bi, če bi vseskozi preveč sočustvoval, v zelo kratkem času psihično izčrpan izgorel. Ciničnost in apatičnost sta v bistvu edina egoobrambna mehanizma, na katera se človek (v mislih imamo instanco Ega oz. Jaza, ki upravlja z obrambnimi mehanizmi) lahko opre, da ne pregori prehitro oz. da osebnostno prek depresije ne kolapsira. To psihično pregorevanje oz. izgorevanje se torej ob podpori egoobrambnih mehanizmov omili oz. zavleče. Izurjeno (psihoterapevtsko oz. psihoanalitično) oko to opazi šele po dolgem času intenzivnega opazovanja, pogovorov in spremljanju reakcij na določene dražljaje. Na tovrstnem udaru so predvsem zdravniki, ki imajo veliko težkih pacientov, takšnih, ki že umirajo, socialni delavci, tudi psihoterapevti, pa tudi osebni svetovalci, ki so jim zaupane mnoge osebne in poslovne težave. V takšnih profilih poklicev so znana stanja otopelosti, ravnodušja, brezčutnost in stoičnost, ki preraščajo celo v brezobzirnost, nesramnost, posmehljivost in prezirljivost – skratka ciničnost in apatijo. Delovna vnema in motivacija znata usahniti. Tako izgorel človek hodi v službo predvsem zato, ker mora oz. zaradi svoje socialne eksistence. Vsi ljudje v takšnih stresnih situacijah seveda ne (od)reagirajo enako. V kontekstu sočustvovanja obstajajo znatne individualne razlike. Nekdo se hitro vživi v težke situacije drugih in z njimi bodisi globoko ali pa zgolj površinsko sočustvuje. Tisti, ki začno hitro globoko sočustvovati, torej tisti, ki porabijo veliko libidinalne energije za sočustvovanje, prej zapadejo v proces psihičnega izgorevanje. Egoobrambne reakcije, ki so zanje odrešilne ob podpori določenih kognitivnih procesov, povzročijo, da takšni ljudje v sistemu hitro opazijo luknje, nelogičnosti in absurdnosti, ki jih ne morejo kar spregledati, odmisliti ali potrpeti. Vse skupaj se jim počasi zdi brez pravega smisla oz. pomena, skratka »brez veze«. Depresija je stalen spremljevalec tako psihično izgorelih ljudi. Brez neke terapevtske intervencije, ki je lahko zgolj filozofska, se taki ljudje sami težko izvlečejo. Prvenstveno je rešilno ozaveščanje oz. zavedanje lastne psihične izgorelosti. Psihično izgorel človek mora uvideti, da je postal tak v razmišljanju in reagiranju zato, da je sploh preživel. Vedeti mora, da je to njegova naravna in logična egoobrambna reakcija, zaradi katere lahko živi, ne da bi osebnostno kolapsiral. Problematičnost celega konteksta psihičnega izgorevanja je v tem, da so v ta proces lahko ujeti celi kolektivi, čeprav obstajajo med ljudmi razlike in določena nihanja v obrambnih reakcijah. Če kolektivu zmanjka življenjskega optimizma, pa se lahko pozna že na širšem odseku neke družbene stvarnosti. Takšni fenomeni so bili zagotovo prisotni v t. i. poljskih bolnišnicah med vojnami ali ob velikih naravnih katastrofah. Beda političnih ali vojnih beguncev je osebje v različnih begunskih oz. zbirnih centrih nemalokrat delala apatično in cinično. V takih primerih lahko prihaja do kolektivne »norosti«, ki jo mora nekdo najprej teoretsko zaznati, nato pa tudi presekati z določenimi intervencijskimi oz./ali terapevtskimi ukrepi. Tudi različni centri za socialno delo ali domovi za ostarele ali pa bolnišnični oddelki z veliko umirajočimi pacienti lahko psihično oz. čustveno »zadanejo« marsikakšnega zaposlenega, zdravnike, medicinske sestre ali ostale zaposlene oz. stalno prisotne … Znaki izgorevanja npr. pri zdravnikih, ki se preveč in dolgotrajno ukvarjajo s težkim (umirajočim) bolnikom ali otrokom z neozdravljivo boleznijo, so v kronični psihični in fizični utrujenosti oz. izčrpanosti, v izgubi življenjskega navdiha, veselja in zanimanja do hobijev ali ostalih življenjskih radosti, ki so ga nekoč navduševale. Tudi pripravljenost za sodelovanje z občutkom za kolektivno odgovornosti usahne. Vživljanje oz. sočustvovanje z drugimi vidno usahne. Ravnodušnost do pacientov oz. klientov se prenaša tudi v ravnodušnost do sodelavcev oz. kolektiva. Nerazpoloženost do dela je reden spremljevalec kronično izčrpanih ljudi. Običajna je tudi zmanjšana pozitivna samopodoba in samozavest. Poveča pa se razdražljivost in nezadovoljstvo, ki se lahko manifestira v občasni odkriti agresivnosti ali pa kronični depresiji. Ob tovrstnem čustvovanju prihaja še do določenih somatskih problemov, kot so nespečnost, »beg v (samokaznovalno oz. »odrešitveno«) bolečino (bolezen)«, tudi motnje hranjenja niso izključene (bodisi v obliki izgube apetita ali pa tudi prevelike ješčnosti). Še nekaj čiste teorije V strogo teoretskem jeziku bi lahko rekli, da se mora libidinalna (življenjska, motivacijska) energija pač za nekaj pokuriti. V (teoretski) luči libidinalne ekonomije bi lahko rekli, da se v tem primeru libidinalna energija pokuri v procesu izničevanja sočustvovalne tendence. Ravno zato, da ne pride do sočustvovanja s trpečimi oz. do vživljanja (empatičnosti) v trpeče, se t. i. objektni libido pokuri za (ob)držanje sočustvovalnih teženj v nezavednem. V tem primeru ne gre za klasično kontrainvesticijo, skozi katero (in na račun nje) se v nezavednem držijo potlačene predstave, ki neprestano silijo v zavest. Pač pa je kontrainvesticija uporabljena zato, da izrinjene vsebine (bivajoče v nezavednem), torej tendence k sočustvovanju s trpečim objektom, ostanejo v nezavednem. Tukaj sta na delu še dva od pomembnih in pogostih egoobrambnih mehanizmov: (spre)obračanje v nasprotje in reaktivna (reakcijska) formacije (tvorba). Namesto hiperinvestiranega sočustvovanja, ki prinaša neizmerno količino neugodja, se objektni libido »reakcijsko« pokuri za obračanje v radikalno nasprotje prvotne tendence, torej v nasprotje od sočustvovanja. Ciničnost in apatija se energetsko napajata iz objektnega libida, ki napaja sočustvovanje s trpečimi. Če teoretsko špekuliramo še naprej, moramo reči, da se objektni libido introvertira oz. spremeni v libido jaza oz. narcistnični libido. Nezmožnost sočustvovanja je namreč karakteristika ravno narcistično strukturiranih oseb. Ker človekova duševnost temelji na izogibanju neugodja in stremljenju k ugodju, so tovrstni libidonalni procesi po eni strani nujni, po drugi pa tudi logični. Za konec Omenili smo, da se v objemu procesa psihičnega izgorevanja znajdejo večinoma profili poklicev, ki na svojem delovnem mestu trpijo zaradi pretiranega sočustvovanja, kar je verjetno tudi sicer njihova osebnostna lastnost. Najbolj na udaru so seveda zdravniki in ljudje, ki delajo v raznih socialnih (svetovalnih) ali terapevtskih službah – tudi na zavodu za zaposlovanje, kjer dnevno slišijo za različne življenjske kalvarije, ali podobnih svetovalnicah, kjer so trpeči ali celo jokajoči ljudje vsakdanjost. Tukaj so tudi razni odvetniki in celo sodniki, kjer prihaja do sočustvovanja z ljudmi, ki se jim dogajajo različne (velike) krivice. Prav verjetno je, da imajo krize psihičnega izgorevanja še drugi profili poklicev – npr. duhovniki oz. misionarji, ki se prav tako lahko vživijo v določene (krivične) življenjske kontekste in situacije vernikov. Res pa je, da je pri njih verovanje v boga lahko (od)rešujoče. V tem prispevku nismo omenili drugega tipa življenjskega izgorevanja, ki je bolj povezan s klasičnim stresom in sodobnim življenjskim stilom. V takšno stresno življenje so vpeti različni deloholiki drugih poklicnih profilov. Vendar tovrstno psihično izgorevanje ni klasično – takšno, o katerem smo v tem prispevku spregovorili mi. Psihično izgorevanje je mogoče tudi na drugačen način in v drugih (stresnih) kontekstih. Izhodi iz tovrstnih kariernih oz. osebnih kriz so mogoči. Tudi variant »gašenja požara« oz. »refleksov« na takšne krize je kar nekaj. Mnoge od njih so družbeno nesprejemljive – npr. alkoholizem ali omamljanje z drugimi psihotropnimi substancami. Tudi opcija menjave seksualnih partnerjev, ki med drugim služijo za tolažbo, je mogoča. Primanjkljaj v psihičnem miru oz. sreči je pač treba zakrpati z določenimi življenjskimi prijetnostmi oz. užitki.

Pripišite svoj komentar: