 Roman Vodeb, magister kinezioloških znanosti in magister sociologije kulture, je osebni svetovalec. |
Tovrstno, lahko bi rekli patološko predanost delu moramo obravnavati kot simptom - torej refleksijo "nečesa nezavednega". Kaj točno se skriva v nezavednem, je brez individualne (psiho)analize težko reči. Zdi pa se, da nam univerzalne zakonitosti delovanja človekovega duševnega aparata vendarle nakazujejo smer, v katero bi interpretacije lahko šle. Z malce špekulacije moramo za začetek reči vsaj to, da ima deloholizem pri moških drugačne (nezavedne) temelje kot pri ženskah. Celo več: deloholikov je med moškimi bistveno več.
Če vendarle skušamo malce obširneje definirati deloholizem, moramo reči, da je deloholik človek, ki je tako zelo predan svojemu delu, da ne zdrži, da bi se ne "zadeval" z delom. "Delanje" mu predstavlja tako močan užitek, da se svojemu početju ne zna ogniti. Ne samo, da se mu ne zna ogniti - svoje zasvojenosti niti nima za zasvojenost, ker ima največkrat tudi čisto materialne oz. finančne koristi od svojega dela(nja). V objemu svoje delovne "naslade" sam sebe ne more nadzirati in sprejema vedno nove zadolžitve - bodisi od drugih ali pa si delo oz. zadolžitve kar sam išče in nalaga. Pri tem sicer malce zavestno trpi, vendar je nezavedno nagnjen k temu, da si nalaga oz. sprejema razna dela in zadolžitve. Veliko bolj trpijo ljudje znotraj družinskega kroga, ki ga imajo radi in bi z njim radi preživeli določene prijetne trenutke brez (njegovega) dela (v "objemu" lenarjenja).
Lenarjenje je za pravega deloholika nočna mora oz. nekaj neznosnega, na kar ne pristaja. Zdi se mu, da je vse kaj drugega kot (zavzeto) delo, potrata (dragocenega) časa. Z deloholiki so seveda neizmerno zadovoljni delodajalci - precej manj pa njegovi (so)delavci, ki jim s svojo delovno zavzetostjo dviguje normative. Vsak drug (so)delavec je posledično prepoznan kot premalo zavzet. Od premajhne zavzetosti do lenarjenja pa je le majhen (raz)korak.
Do določenega nelagodja v povezavi z deloholikom lahko pride tudi, če ta ni zgolj sodelavec, pač pa nadrejeni. V tem primeru je zagata lahko še hujša. Svoje podrejene navadno tak deloholik preganja kot "črno živino" - če pa že ne, pa ima nenehno občutek, da njegovi delavci premalo delajo, sploh pa so premalo zavzeti in predani. Tako občutenje seveda prebiva predvsem v deloholikovi psihični realnosti - a ta je edina, ki šteje. Deloholik kot šef torej pogosto prihaja do konfliktov s svojimi podrejenimi. Če pa je deloholik eden izmed mnogih delavcev, pa postane prav med sodelavci (logično) nepriljubljen, medtem ko ga imajo nadrejeni in delodajalci radi. Logična pa je še ena posledica. Če je deloholik eden izmed mnogih v nekem kolektivu, se mu zdi nepošteno oz. nelogično, da za precej bolj zavzeto opravljanje dela dobi enako plačo kot nekdo, ki po njegovem mnenju večino delovnega časa "zabušava" oz. dela premalo zavzeto.
V vsakem primeru je sodelovanje z deloholikom zagatno, ker sproža vrsto pomislekov in dilem. Včasih je potrebno neko "nadzorno oko" oz. neki razsodni ocenjevalec, ki sproti gladi spore, ki jih povzroča deloholikova marljivost in povečana delovna angažiranost.
S teoretskega vidika pa so zanimive določene bonitete, ki spremljajo takšnega deloholika. Ena je zagotovo denar. Ta je po eni strani ekvivalent načela ugodja, okrog katerega se svet vrti. Po drugi strani pa si deloholiki s svojo pridnostjo in morda tudi perfekcionizmom izborijo še precej bolj libidinalne bonitete. Prav na tej točki je treba opozoriti na razlike med spoloma. Moški, ki s svojim nenehnim "delanjem" opozarjajo svoje objekte želje (torej ženske), da so boljši od drugih. Tako si izborijo privilegij v njihovi (nezavedni) želji - četudi zgolj na ravni njihove lastne (nezavedne) psihične realnosti. Iluzija, ki pa niti ni tako daleč od resnice, je povezana s pogojevanjem: več kot bom delal, bolj bom zasenčil svoje konkurente (ki so vselej (tudi) seksualni); boljši kot bom od drugih, bolj bom ljubljen; bolj kot bom delal, več bom zaslužil - in z denarjem si lahko privoščim marsikaj (tudi vstopnico za žensko željo) …
Pri ženskah je tovrstnega pogojevanja precej manj oz. je tudi drugače strukturirano. Biti boljši v nekem poslu pomeni za moške precej več bonitet kot za ženske. Določena "boljšost", ki je navadno stranski proizvod deloholizma, ima določene nezavedne (simbolne), "kastracijsko preteče" učinke na seksualne konkurente. Ženska "boljšost", ki je v osnovi falična, pa na neki način tudi kastracijsko preti (moškim). Moški se načeloma nezavedno kar nekako bojijo "boljših" žensk. In če je ženska deloholičarka na nekem faličnem področju, nezavedno sumi oz. ve, da jo moški zaradi tega nimajo nič rajši - celo obratn s svojo boljšostjo jih ("kastracijsko" oz. falično) (s)plaši. Izjema bi lahko bili določeni "priskledniki", ki takšne deloholičarke (finančno) izkoriščajo. Ženski deloholizem na določenih feminilnih področjih je seveda potrebno razumeti drugače - v smislu povečanja svoje libidinalne ponudbe. Ženske, ki so deloholične na področju nekaterih gospodinjskih del - npr. čiščenja, imajo v ozadju precej nezavednih oz. simbolnih scenarijev, prek katerih so ujete v svoj deloholizem. Žensko deloholično čiščenje se lahko napaja iz določenih nezavednih vzrokov, ki so lahko povezani npr. z menstruacijo, določenim nezavednim občutkom krivde ali morda tudi s "ponesrečenim" oz. "ponečedenim" porodom.
Ženska pa je lahko obsedena z določenim (feminilnimi) "deli", če so ta povezana s povečanjem njenega fizičnega oz. telesno-obraznega videza. Ženske se lahko vsak dan po več ur ubadajo z idejo in deli, kako bi bile videti (še) lepše. Moškega takšna zasvojenost s fizičnim videzom načeloma ne more prizadeti na tak način, da bi postal "deloholik" na področju atributov "lepšosti". Iz naslova klasične libidinalne paradigme, da imajo "lepše ženske privilegij v moški želji" (in obratno,boljši moški imajo privilegij v ženski želji), so evidentne tudi takšne razlike med spoloma v kontekstu deloholizma.
Tako pri moških kot pri ženskah pa obstaja racionalizirano nezavedno mišljenje, da se bodo z delom rešile mnoge (ostale) težave, kar pa lahko drži ali pa tudi ne.
Ob koncu naj namignemo, da ljudje, ki pretirano delajo, ne zapadejo v klasično stanje izgorelosti (ang. burn-out). Pri klasični čustveni izgorelosti, ki jo je v 70. letih prejšnjega stoletja definiral šele Freudenberger, gre za bistveno drugačne temelje in etiologijo. Klasični deloholiki se največkrat kvečjemu nezavedno "utrudijo od (neprestanega) dela" (tipičen primer so "pretrenirani" športniki). Izjemo bi morda v posameznih primerih lahko predstavljali tisti poklici, skozi katere ljudje hočejo graditi svojo identiteto in so v osnovi vezani na sočustvovanje s trpečimi ljudmi. V mislih imamo zdravnike, nekatere policiste (tiste, ki so prvi na kraju težkih prometnih nesreč), socialne delavce, psihoterapevte in še nekatere. Zdi pa se, da bi se slednji v resnici najraje umaknili iz svojih poklicev (z izjemo resnično ambicioznih), kot da bi postali deloholiki. Splet realnih okoliščin (npr. nujnost dežurstva ali želja po zaslužku) pa jih prej prisili, da so nenehno v službi, kot da bi bili v osnovi zasvojeni z delom. Izjeme seveda tudi na tem področju lahko obstajajo - npr. mazohistični tipi ljudi, ki nezavedno uživajo, če trpijo v objemu sočustvovanja, lahko zapadejo v (manifestni) deloholizem, ki pa ima drugačno etiologijo kot klasični deloholizem. Problem, ki ga seveda klasični deloholiki ne vidijo kot problem, je v tem, da so sami sebi všeč ravno v podobi deloholika. S svojim deloholizmom navadno bolj "motijo" okolico, največkrat svojo družino, iz katere se tako izključijo, kot pa same sebe. Res pa je, da zasvojenost z delom oz. "delanjem" lahko pušča tudi določene telesne posledice, ki pa navadno niso tako nadležne kot psihične. Deloholizem je, tako kot vsaka druga zasvojenost oz. omama, problematičen zato, ker se zasvojenčeva pozornost nenehno zadržuje okrog dela oz. "delanja". Zasvojenec je dobesedno omamljen z delom oz. njegovimi učinki na njegovo psihično počutje. |