 Roman Vodeb, magister kinezioloških znanosti in magister sociologije kulture, je osebni svetovalec. |
Ženske in moški se zelo razlikujejo v mnogih kariernih in tudi stresnih kontekstih. Ženske v povprečju veliko svojega libida pokurijo za materinske in družinske obveznost, moški pa se do očetovstva in družinskih obveznosti opredeljuje tako, da njegova profesionalna kariera ne trpi. Še več: v tej kulturi in v tem družbenem trenutku povprečen moški kar nekako enači skrb za družino, deloma pa tudi nanjo vezano očetovstvo, s kariero in z delovno prizadevnostjo v službi ter nanjo vezanim zaslužkom. Pehanje za uspehom oz. kariero je pri moških logično tudi zaradi določenih nezavednih procesov, ki so libidinalne narave. T. i. "libidinalno pogojevanje", ki tematizira (libidinalne) "bonitete", ki jih imata oba spola v odnosu do kariernega uspeha, marsikaj razloži. Seveda pa pri psihoanalitičnem pojasnjevanju razlik med spoloma v odnosu do odgovornosti na delavnem mestu, ki je v osnovi vezana na karierni uspeh, zopet ne moremo mimo fenomena kastracije.
Ko so psihologi skušali proučiti fenomen izgorevanja, so seveda želeli vedeti tudi odnos obeh spolov do tega fenomena sodobne družbe. Če odmislimo metodološki pomislek, da anketa in intervju nista najprimernejši metodi za odkrivanje resničnih vzrokov nekih zavestnih odločitev oz. dogajanja, so rezultati tovrstnih raziskav vendarle diskutabilni. Skozi psihoanalizo je mogoče marsikaj dodati in (po)komentirati, oz. suhoparnim (statističnim) rezultatom oporekati.
Slovenska raziskovalka izgorelosti ("burn-outa") Andreja Pšeničny je v svojih raziskavah odkrila, da ženske in moške sindrom izgorelosti enako ogroža. Ta teza na laični ravni morda drži, vendar je v povezavi s spoloma zadeva tako zapletena, da se mimo proučevanja določenih nezavednih procesov, ki so vselej libidinalne (in simbolne) narave, ne da prav veliko povedati. Razložiti je treba marsikakšen libidinalni kontekst iz registra nezavednega, da bi razumeli razliko med spoloma v odnosu do različnih tipov izgorevanja. Po drugi strani ni nobena umetnost ugotoviti in razložiti, da so npr. glede na starosti najmanj podvrženi sindromu izgorelost otroci in upokojenci, ali pa, da so menedžerji oz. ljudje na vodilnih položajih v povprečju najbolj izpostavljeni fenomenu izgorevanja (v mislih imamo izgorevanje zaradi kariernega deloholizma in nanj vezanega stresa na delovnem mestu). Tudi izgorelost zaradi sočustvovanje s trpečimi je logična. In če vemo, da se za socialne poklice pogosteje odločajo ženske - psihoanaliza pa ima tudi razlago zakaj je temu tako - potem lahko o razlikah med spoloma v odnosu do izgorevanja povemo še kaj več.
Medsebojne primerjave po demografskih podatkih so pokazale, da je stopnja izgorelosti pri ženskah na vodilnih delovnih mestih in samostojnih podjetnicah precej višja kot pri moških na enakih delovnih mestih. Če odmislimo, da je metodologija pridobivanja tovrstnih podatkov v osnovi malce vprašljiva (v mislih imamo subjektivne izpovedi v obliki intervjujev in anket), ima psihoanaliza vendarle pripravljeno interpretacijo, zakaj je temu tako. Interpretacija gre seveda v libidinalno, torej seksualno smer. Ob tem moramo vedeti, da je seksualnost v psihoanalizi razumljena v zelo širokem pomenu besede.
Skozi freudovsko konceptualizacijo duševnosti je mogoče takoj namigniti, da naj bi izgorelost zaradi stresne kariere (ki je v osnovi falično simbolno strukturirana) precej bolj ogroža ženske na zahtevnih delovnih mestih kot moške na enakih položajih. Kot zahtevna delovna mesta so v tem primerno mišljenja tista delovna mesta oz. funkcije, ki nosijo veliko odgovornost - bodisi družbeno ali zgolj poslovno. Večji del (kakršnekoli) "zahtevnosti" ima falično strukturo. To pomeni, da je simbolna narava različnih vrst zahtevnosti vezana na fenomen kastracije in je v osnovi različna glede na spol. Že iz antičnih časov se nekako ve, da je agon, v osnovi pomeni konflikt, dandanes pa govorimo o tekmovalnosti, bolj domena moških, kot žensk. Psihoanaliza pa ves tekmovalni kontekst pojasnjuje z razreševanjem Ojdipovega oz. kastracijskega kompleksa. Ženska tekmovalnost je v osnovi drugače psihično koncipirana. Ženstvene ženske so precej bolj kot k falični tekmovalnosti nagnjene k feminilni oz. narcistični tekmovalnosti, ki pri ženskah vselej poteka v odnosu do infantilno oz. ojdipalno doživete matere. Deklica in mati sta nekoč "tekmovali" za četa - v kontekstu afinitete do telesnega (spolnega) organa, ki njima na telesu manjka - na podoben način kot ženske v odraslosti medsebojno vleče v nezavedno tekmovalnost v odnosu do moških. Ta njihove tipična, torej narcistična ženska tekmovalnost je popolnoma drugače koncipirana kot moška tekmovalnost, ki je vselej falične simbolne narave.
Razliko v psihičnih dispozicijah za tekmovalnosti je zaznati tudi na področju kariernega uspeha, ki ga moramo razumeti kot eno samo latentno tekmovalnost. V poslovni karieri se "petelini" ves čas eni drugim postavljajo v ring. Ženska duševnost pa načeloma ni narejena za stopanje v (falični) ring. Ženska "konfliktnost" oz. nagnjenost do tekmovanja v poslovnem svetu je zelo specifična. Ženstvene ženske jo izjemno težko premorejo - in to zato, ker morajo obuditi oz. oživeti, torej jo transferirati iz ojdipalne oz. kastracijske predstave o zavidanju penisa. Ženstvenim ženskam se zavidanje penisa prelevi v željo po penisu - torej (nezavedno) željo po organu, ki njej na telesu manjka. Ženstvene ženske nezavedno vedo, da bodo ta organ trofejno (s)prejele od lastnika tega organa (kot naslednika očeta), torej od moškega. Ker ne premorejo libidinalno investiranega scenarija o zavidanju penisa, se izjemno težko znajdejo v faličnih življenjskih kontekstih, ki pa jih v poslovnem svetu kar mrgoli. Za ženske, še posebno za feminilne, je psihično izredno naporno in stresno vsako poslovno "prepiranje" oz. borba za poslovno zmago in uspeh. Trošenje libida, torej psihične energije, za poslovno kariero je za ženske vselej nekako mučno in precej drugače energetsko investirano, kot pri moškem - vsekakor pa bolj psihično utrudljivo. Izgorevanje zaradi nenehnih stresov so zato bolj domena žensk, ki se v spletu okoliščin znajdejo na zahtevnih delovnih položajih. Moškim ni težko stopiti v poslovni ring oz. boj, ki "ni (le) boj, pač pa (marsikdaj) pravo (poslovno) mesarsko klanje". In tega so moški navajeni, saj so za to dispozicionirani, ker so se celo otroštvo (v svoji psihični realnosti) morali upirati kastracijski pretnji s strani četa. Ženski kot deklici nihče nikoli ni kastracijsko pretil. Ker deklica nikoli v svoji psihični realnosti ni dojemala sebe kot kastratibilne, pač pa kot "že-kastrirane", tudi ni premogla kastracijske bojazni na tak način kot deček. Ravno zaradi nekoč, v infantilni dobi Ojdipovega kompleksa, doživete kastracijske bojazni se deček precej dobro znajde v takšnih in drugačnih borbah, tudi poslovnih. Medtem ko ženske (libidinalno) izgorevajo v nenehnih stresih na delovnih mestih, je to moškim nemalokrat v (nezavedni) užitek, ker imajo tudi določene libidinalne bonitete. Tako kot so se celo otroštvo (bolj ali manj uspešno) upirali očetu (v boju za mater) - upor oz. celotno dečkovo "ojdipalno življenje" pa moramo razumeti kot simbolni upor proti očetovi kastracijski pretnji - se lahko borijo v poslovnem svetu, in ne izgorijo tako hitro kot ženske. Moški z lahkoto nosijo breme težkih odločitev, ker falično moč in oblast ljubijo bolj kot samega sebe. Mnoge ženske pa imajo nemalo psihičnih problemov, ko je govora o falični odgovornosti na delovnem mestu oz. odgovornih položajih. Izgorevanje je pri njih zato kar logično oz. teoretsko razložljivo.
Iz povedanega se nam vsiljuje neka teoretska vzporednica, po kateri moramo izgorelost razumeti tudi kot simbolno kastracijo, ki jo moško nezavedno dojema zelo travmatično. Izgorelosti se upira tako kot se je nekoč kot "mali Ojdip" upiral očetovi kastracijski pretnji. Pri metodologiji ugotavljanju izgorelosti je zato treba vedeti, da moški del populacije izgorelost zaradi nenehnih poslovnih stresov nosi v sebi, in ne želi pokazati, da je ("kastracijsko") ogrožen. Ženske pa znajo biti po tej plati kar zgovorne in celo iščejo pomoč. Kadar imajo probleme - tudi tiste vezane na stres in izgorevanje - jih pogosteje kažejo tudi navzven, ker pač ne čutijo posebnega nelagodja, ko se razkrijejo, da so (simbolno) "kastrirane" (ker so konstitutivno "že-kastrirane").
Zadnji modni oz. strokovni "hit" v interpretaciji razlik med spoloma se izpostavljajo razlike v hormonih (za katere psihoanaliza trdi, da delujejo na podlagi miselnih procesov, in ne obratno). Študije so menda pokazala, da se ženske v stresnih situacijah odzovejo z negovanjem in prijateljevanjem ter hkrati iščejo čustveno zavezništvo v svojih bližnjih. Ženska si na ta način povečujejo občutek varnosti, hkrati pa ohranjajo družbene povezave. Določeni strokovnjaki so svoje mnenje razglasili za spoznanja, kar je sicer absurd, da je tak, ženski način soočanja s stresom, treba povezali s hormonom oksitocinom, ki posebno v kombinaciji z delujočimi ženskimi reproduktivnimi hormoni učinkuje pomirjajoče. Psihoanaliza pa takšno feminilno reagiranje takoj teoretsko oz. interpretacijsko poveže z nekaterimi nezavednimi psihičnimi procesi, katerih osnova je fenomen kastracije. Po drugi strani je logično, da imajo moški znatno manj omenjenega hormona. Moški se na stres odzovejo z zaprtostjo vase ali begom od težav, nekateri posamezniki pa tudi z ostrimi povračilnimi ukrepi do osebe ali stvari, ki jim stres povzroča - torej z borbo, ki ima falično simbolno strukturo. Tudi v tem kontekstu je psihoanalitična razlaga neizprosna. Kastracija je po eni strani (psihično) mesto in okrog katerega se strukturirajo družbeni fenomeni. Po drugi strani pa se zdi nemogoče simbolni red oz. simbolne procese v (intrapsihični, torej ono-jevski) "realni realnosti" (ki je hkrati tudi primarna), stres oz. stresorje (in izgorevanje zaradi stresa) izolirati od fenomena kastracije oz. kastracijske pretnje (ogroženosti). "Jok in stok", ki ga v objemu stresa lahko proizvajajo ženske, nikakor ni domena moških - ker bi to pomenilo sprijaznjenje s simbolno kastracijo. Ravno sprijaznjenje s simbolno kastracijo, torej "predaja", je zadnje, na kar pristanejo moški, kadar se znajdejo v (poslovnem) ringu. Motivacije za kakršnokoli borbo moškemu težko zmanjka. Žensko nezavedno gledanje na tovrstno (borbeno) zagato je popolnoma drugačno - in ravno v kontekstu motivacije za nenehno borbo ima ženska probleme. Zato tudi ni čudno, da v svojih poslovnih zagatah niza simptome, ki so sicer značilni za sindrom izgorevanja. Ob tem moramo seveda dodati, da gre pri izgorevanju za izgorevanje oz. primanjkovanje libida. To, da pri izgorevanju ne gre za izgorevanje adrenalina, niti ne čustev ali psihe, ne tem mestu ne bomo ponavljali.
V luči povedanega ni čudno, da je za ženske stres na delovnem mestu, ki je povezan z veliko odgovornostjo, čustvena izkušnja, ki jo znajo prebroditi s pogovorom o tem, kaj se dogaja ali kako bi lahko težave rešile. Moški pa ravno zaradi drugačnih simbolnih povezav (asociacij) za olajšanje stresa dostikrat izberejo molk in "pobeg" v obliki aktivnosti, ki jim služi kot nekakšna sublimativna odvrnitev od soočenja s stresno situacijo oz. simbolno kastracijsko prenjo. Psihoanalitično gledano pa ima vsak koncept oz. paradigma sublimativne sprostitve neko latentno strukturo, v kateri je zaznati latentno spopadanje z dotičnim problemom, ki je iz zavesti izrinjen.
V Sloveniji so v Inštitutu za razvoj človeških virov naredili raziskavo o izgorelosti. V raziskavo so vključili skoraj tisoč ljudi (946). Ženske je bilo prej in lažje pritegniti k sodelovanju - verjetno tudi zato ker prej priznajo, da imajo nek problem, da izgorevajo in se hkrati na nek način tudi same sebi smilijo. Zajete so bile vse starostne skupine, od srednješolcev do upokojencev, vseh izobrazbenih stopenj in iz večine ključnih poklicnih skupin. Rezultati: samo 40 % oseb, ki so bile zajete v raziskavo, ne kaže znakov izgorevanja. 30 % jih kaže znake preizčrpanosti (1. stopnja izgorevanja), 22 % jih kaže znake neke "ujetosti" (2. stopnja izgorevanja), 8 % pa jih je izgorelih, od teh jih je skoraj polovica že doživela nekakšen "zlom". To lahko pomeni dvoje: da veliko ljudi nosi v sebi storilnostno pogojeno samopodobo, ter da so okoliščine življenja in dela v Sloveniji zelo obremenjujoče. Kot zanimivost lahko navedemo podatek da Srbija in večino ostalih držav, ki so nastale iz bivše Jugoslavije, (zaenkrat) ne poznajo koncepta izgorelosti - zagotovo ne izgorevanja zaradi deloholizma in stresa na delovnem mestu. Situacija je drugačna na področju izgorevanja zaradi sočustvovanja. (Vojne na področju bivše Jugoslavije, in deloma nanjo vezana sedanja življenjske beda mnogih ljudi so opravile svoje.)
Glede na to, da raziskava očitno ni ločevala vzrokov izgorevanja, po izgorelosti (indicirani s tipičnimi simptomi) vodijo menedžerji, ki jih je med 8 % popolnoma izgorelih kar 20 %. Raziskave sicer (na prvi pogled) kaže, da so ženske in moški enako ogroženi, čemur smo v pričujočem tekstu oporekali oz. razložili celoten kontekst razlik med spoloma. Prav tako naj bi bile izgorevanju podvržene osebe vseh starosti in vseh izobrazbenih skupin. Za otroke in upokojence smo že namignili, da ne morejo izgorevati na tak način kot ostali (delovni) ljudje, in to ravno zaradi odnosa do dela (ki mu sledi plačilo) in profesionalne kariere, ki jo (še) nimajo ne otroci, niti ne (več) upokojenci.
V raziskavi so po pričakovanju najvišjo povprečno stopnjo izgorelosti izkazovali menedžerji, za njimi pa so se uvrstili samostojni podjetniki. Med stopnjo izgorelosti delavcev/uslužbencev in nezaposlenih ni bilo pomembnih razlik, skrb za preživetje obremenjuje v enaki meri oboje. Medsebojne primerjave po demografskih podatkih so (po psihoanalitičnih pričakovanjih) pokazale, da je stopnja izgorelosti pri ženskah na vodilnih delovnih mestih in samostojnih podjetnicah precej višja kot pri moških na enakih delovnih mestih oz. položajih, medtem ko pri nezaposlenih in zaposlenih zunaj vodilnih delovnih mest med spoloma ni razlik. Če bi vpeljali razlike glede na kontekst izgorevanja, bi tudi v tem primeru prišli do razlik (vsaj v interpretaciji). Nezaposlenost moške namreč bolj prizadene kot ženske - in to zaradi različnih pozicij ravno v kontekstu fenomena kastracije. Denar ima namreč falično simbolno strukturo. Če tega falosa (mislimo na denar) nima moški, je to za nezavedno in nanj vezani simbolni red bolj travmatično, kot če denarja (falosa) nima ženska.
Nadpovprečna visoka stopnja izgorelosti kažejo še strokovnjaki v družboslovju in tehniki (oboji imajo seveda različno koncipirane probleme), arhitekti, računalničarji, umetniški poklici pa tudi dijaki in študentje. V drugo skupino s povprečno stopnjo izgorelosti lahko po ogroženosti uvrstimo poklice iz storitvenih dejavnosti (trgovci, gostinci …), ki imajo veliko opravka za (nadležnimi) strankami. Posebno skupino predstavljajo še zdravniki in visoke medicinske sestre, ki izgorevajo klasično - zaradi sočustvovanja s trpečimi. Razni komercialisti, učitelji, pravniki in novinarji morajo pogosto misliti določene absurde, kar jih spravlja ob živce ("misija nemogoče"). V tretjo skupino s povečano stopnjo izgorelosti pa lahko uvrstimo delavce v javni upravi, ki prav tako nemalokrat ne vidijo pravega smisla v svoem početju oz. službi. Finančniki zgorevajo, ker izgubljajo profit na borzah. Administrativni delavci (tajnice, referentke) izgorevajo zaradi preobremenjenosti. Tu so še socialni delavci, ki prav tako kot poklici v zdravstvu (vključno z medicinskimi sestrami in drugo zdravstveno asistenco) pretirano sočustvujejo s trpečimi ljudmi oz. z ljudmi v stiski.
Kot smo namignili, obstajajo določene konstitutivne razlika med deloholičnimi in preobremenjenimi (ambicioznimi) ženskami in moškimi ravno v kontekstu libidinalnih bonitet.
Laično gledano lahko rečemo, da so mlade ženske, ki so kot magnet lepijo na uspešne moške, eno od glavnih, vendar latentnih motivov, za to, da povzpetniški karieristi zapadajo v deloholizem, in pri tem tolerirajo oz. jemljejo v zakup tudi vsakodnevni stres, a ne izgorijo. Bonitete moških, ki se dnevno pehajo za kariernim uspehom, in hkrati hlepijo po številnih funkcijah ter moči in oblasti, so (latentno, torej nezavedno) zelo libidinalno obarvane. Uspešen moški ima načeloma privilegij v ženski želji. Uspešna ženska pa te libidinalne bonitete, generalno gledano, nima. V tem je bistvena razlika, da se moški izjemno dobro znajdejo na vodilnih položaji tako v poklicu, kot v družbenih funkcijah, kljub temu, da je ves delovni kontekst nabit s stresom. Pri njih ne pride do izgorevanja in poraznih stresov, kot je to evidentno pri ženskah, ki se znajdejo v podobnih življenjskih situacijah. Medtem ko ženski libido - mislimo na žensko, ki ima doma dva otroka - odteka tudi za materinstvo oz. družinsko-gospodinjske obveznosti, je moška ekonomija izgorevanja oz. trošenja libida večinoma drugačna. Simbolni procesi vezani na karierni uspeh pri moškem kalkulirajo zelo seksualno. Scenariji gredo v smer: ko bom uspešen, bom priljubljen med ženskami. Ženska pa takšnega libidinalnega pogojevanja nima - prej obratno. Uspešne ženske, torej tiste na položajih, z vzvodi moči in oblasti, kastracijsko pretijo moškim. Drugače povedan moške plašijo, in tega se "nezavedno zavedajo". Privilegij v moški želji imajo načeloma oz. večinoma mlade in lepe ženske, ne pa uspešne ženske - mislimo na tiste na vodilnih družbenih oz. poslovnih položajih. Tovrstne "nezavedna vednost" je (nezavedno) znana obema spoloma. Zato ni čudno, da se nekatere ženske tudi težje znajdejo na vodilnih položaji. Poleg tega jih v vlogi fiktivne "alfa-samce" ne podpirajo simbolni procesi, o katerih smo skozi koncept kastracije spregovorili uvodoma.
Toda divji kapitalizem ima tudi druge zakonitosti. Mnoge, sicer feminilne ženske, so dobesedno pahnjene v neke vodilne položaje. V svoji (vodilni) vlogi na nek način (nezavedno) trpijo, in zato tudi prej izgorevajo. Stres jih prej dotolče - prej se sesujejo. Če pa se že prilagodijo, pa se njihov simbolni red predrugači do te mere, da začnejo izgubljati svoj stik z ženskostjo, kar se jim lahko manifestira v družini oz. partnerskem odnosu. To pa je spet zanjo (in za njenega partnerja oz. družino - torej tudi za otroke), kar nekako moteče. In tudi tega se mnoge ženske "nezavedno zavedajo", in ne silijo v kariero na tak način kot moški. |