Ko sem bil povprašan o stresu, ki ga doživljajo kandidati za poslance na naših nedavnih volitvah, sem asociativno (in subjektivno) takoj pomislil tudi na stres, ki ga nam, državljanom, zakuhajo politiki. Mnogim »zavre« v vsakdanjih situacijah, ko nam zakoni (npr. prometni) dnevno naselijo slabo voljo v naše počutje. Drži pa, da je poklic politika v svoji osnovi stresen. V času pred volitvami je bil aktualen predvolilni stres, ki so ga kandidati doživljali v svojih kampanjah.

Roman Vodeb, magister kinezioloških znanosti in magister sociologije kulture, je osebni svetovalec. Roko na srce, kandidati oz. politični voditelji in tudi ministri so bili v predvolilnem času deležni mnogih stresov. Že sama afera Patria je vse po vrsti metala iz tira. Tukaj pa je bila še kopica drugih zagatnih oz. stresnih tem. Lahko bi se vprašali, kaj sploh ni stresno. Politiki naredijo stresno vse, kar jim pride na poslanske klopi. In ni čudno, da je predvolilni čas z raznimi javnimi soočenji za politike stresen. V osnovi je treba sicer povedati, da nekaterim politikom - predvsem dosedanjim poslancem - javno nastopanje nekako ustreza. Mnogi prav nestrpno čakajo, da se lahko pojavijo pred kamero, novinarskim mikrofonom ali pred množico ljudi. Običajni smrtniki ob tem mislijo (ker introspektivno sklepajo po sebi), da so razni predvolilni nastopi zelo (negativno) stresni za same akterje. V resnici pa ni nujno tako. Stres navadno razumemo predvsem v negativnem kontekstu. Stres pa je, teoretsko gledano, lahko tudi pozitiven. Nosilci olimpijskih medalj so bili daljše poolimpijsko obdobje v stresu, vendar v pozitivnem, ki sploh ne učinkuje na človeško psiho v slabem kontekstu, ker je pač v sinergiji z osnovnim načelom, ki obvladuje človeka, to je z načelom ugodja. Tudi mnogim politikom - predvsem tistim uveljavljenim - predvolilna kampanja sploh ni bila tako stresna, kot bi si morda mislili. Če izhajamo iz (legitimne) teze, da je med politiki v osnovi veliko narcisoidnih osebnosti, ki imajo v sebi še neko falično, torej borbeno obeležje, je jasno, da so mnogi naravnost hlepeli po raznih predvolilnih soočenjih in spopadih s protikandidati. Ravno skozi te javne nastope oz. boje, skozi katere so si (o)lajšali dušo, so mnogi doživljali neko ugodje. Takšne strese moramo pri nekaterih (v teoretskem kontekstu) razumeti kot pozitivne. Poslanski kandidati (npr. politični voditelji in ideologi), ki so imeli v sebi uskladiščeno veliko jezo do svojih političnih nasprotnikov, so naravnost izžarevali življenjsko energijo in gradili svoj ego. Z lahkoto, brez obžalovanja in z užitkom so žalili svoje politične nasprotnike - in tovrstni stresi nimajo apriornih negativnih učinkov na duševno počutje, čeprav so na dolgi rok prav tako utrujajoči. V tej zvezi moramo seveda dodati, da so mnogi opozicijski politiki v minulih štirih letih v sebi uskladiščili toliko jeze (zaradi nenehnih političnih absurdov in nanje vezanih stresov), da so si predrugačili svojo logiko (politično in etično). Dolgotrajen (štiriletni stres), ki prek izgorelosti popači racionalnost in logično sklepanje, je botroval tudi nizkim udarcem v letošnji predvolilni kampanji. Okrnjene intelektualne sposobnosti in običajna razsodnost so mnogokrat posledica ravno permanentnega stresa. Vprašamo se lahko, koliko absurdnosti se je naselilo v sprejete in sedaj veljavne verzije zakonov ravno na račun izmučenosti (izgorelosti) v permanenten stres ujetih politikov. Mnogo dolgotrajnih procedur, po katerih so bili sprejeti določeni zakoni, je poslance popolnoma izmučilo. V izmučenem stanju pa človek ne zna biti razsoden, saj izgubi sposobnost logičnega sklepanja. Klasičen stres, ki ga navadno razumemo v negativnem smislu, človeku izpije toliko življenjske energije (in ta se (u)porablja za (ob)čutenje neugodja), da človek sčasoma dobi simptome sindroma klasičnega izgorevanja (zaradi sočustvovanja). Za izgorevanje (angl. burnout) pa vemo, da je nevarno zato, ker (med drugim) popači logiko razmišljanja. Človek samega sebe skozi aktivacijo nekaterih obrambnih mehanizmov obvaruje pred nadaljnjim izgorevanjem psihične energije za doživljanje oz. mislenje dnevnih absurdov (stresnih situacij). V objemu nenehnih stresov človek obvaruje odtekanje svoje energije (objektnega libida) tako, da postane imun na stresorje (zunanje dražljaje) oz. absurde, ki se dnevno dogajajo okrog njega. Zato da ne bi izgorel, začne obrambno reagirati z drugačnim, popačenim razmišljanjem - takšnim, ki mu neha kuriti življenjsko energijo (libido). Malomarnost, brezčutnost, ciničnost, površnost, apatičnost, nezavzetost, razdražljivost, nepotrpežljivost, nagla jeza, pozabljivost so le nekateri simptomi, ki oznanjajo, da človeku preveč izgoreva psihična oz. življenjska (motivacijska) energija. Po psihoanalitični konceptualizaciji je ta življenjska oz. motivacijska energija libidinalnega porekla - torej seksualne narave, vendar je seksualnost v tem primeru mišljena v najširšem smislu. V tem kontekstu moramo ločevati objektni libido, s katerim imamo v mislih okolico, in narcistični libido oz. libido jaza, ki ga mora človek (o)hraniti zase. Karikirano rečen ko človeku zmanjka libida, predvsem objektnega, in če se pokurijo še zaloge narcističnega libida, umre oz. pade v komo ali pa vsaj zaspi. Freud je za spanje dejal, da to v terminologiji libidinalne ekonomije pomeni umik vseh libidinalnih investicij iz objektov vase. Med spanjem se skozi sanjanje, ki ga moramo enačiti z uresničevanjem določenih nezavednih želja in s tem načela ugodja, okrepijo depoji objektnega libida, s katerim se lahko v budnosti spet misli okolica. Tisti poslanski kandidati, ki so bili bolj začetniki javnega nastopanja, so v svojih predvolilnih bojih bistveno bolj trpeli in bili zato v stresu - razen če si po tihem, torej nezavedno, niso neizmerno želeli javnega nastopanja, kar je narcistična kategorija. Eventualni latentni narcizem lahko pri (še) "spečih" oz. "tihih" narcisih hitro dobi krila. To pomeni, da se k narcizmu hlepeči ljudje hitro privadijo na javno izpostavljanje, ki zanje ni tako stresno kot za tiste, ki nimajo niti dovolj samozavesti za javno nastopanje niti se takšnega izpostavljanja ne želijo. Narcise, ki so po drugi strani lahko tudi falični (bojeviti), ne zanima, na kakšen način so izpostavljeni. Zanje šteje predvsem to, da so izpostavljeni, da jih javnost gleda - saj si mislijo, da jih javnost tudi obožuje. V svoji glavi pa si povrh vsega še prikrojijo resnico tako, da so si sami všeč v javnih nastopih, četudi so konfliktne narave. Ali so všeč tudi volivcem, za doživljanje negativnega stresa niti ne šteje. Če je bil v preteklem predvolilnem času nekdo izžvižgan, mu njegovi obrambni mehanizmi prikrojijo resnico tako, da verjame sam sebi - še zlasti, če je takšen narcis nergave narave. Falični, torej bojeviti oz. nergavi narcisi, ki jih v letošnji predvolilni borbi ni manjkalo, naravnost hlepijo, če se neposredno sadistično (in disidentsko) izživljajo nad svojimi protikandidati. Nekateri drugi tipi političnih narcisov so bolj umirjeni - delajo se lepe in se najraje ne bi nikomur zamerili. Večina političnih kandidatov oz. uspešnih politikov ima tako povečan ego, da so sami sebi všeč tudi, če jih javnost ne sprejema z odobravanjem. Marsikaj si (z)racionalizirajo, prikrojijo resnici - tudi zato, da se obvarujejo nadaljnjega stresa oz. da ohranijo odtekanje libida za mislenje stresnih situacij. Ko govorimo o stresu in politikih oz. poslanskih kandidatih in kandidatkah v predvolilnem času, je treba izpostaviti, da so bile pod največjim stresom tiste ženske, ki so se kot novinke, predvsem zaradi kvot, znašle v političnem etru. Feminilne ženske nimajo niti t. i. falične samozavesti niti prodornosti. Čeprav bi bile nekatere dobre političarke, niso znale uveljaviti svojega intelektualnega potenciala ali siceršnjih retoričnih sposobnosti, ker po svoji osnovni osebnostni strukturi (po naravi) niso agresivne (falične). Takšne feminilne kandidatke so nenehno kurile svoj libido v mnogih situacijah, ki so bile zanje (negativno) stresne, za njihove (narcistične) protikandidate pa ne. Negativno konotiran stres se v nezavednem, predvsem v t. i. simbolnem redu drugače sprejema oz. umešča. V tem teoretskem kontekstu je za razumevanje odločilen osrednji psihoanalitični koncept - kastracija. Odnos do fenomena kastracije se po spolu loči. Upiranje stresu pomeni upiranje kastraciji. Podleganje oz. uklanjanje stresu v simbolnem redu predstavlja (simbolno) uklanjaje kastraciji. Feminilne ženske, ki so v teoretskem smislu vselej "že kastrirane", so torej precej bolj dojemljive za stres, ki je posledica nekih agresivnih (borbenih) soočenj in konfliktov. Falične ženske so za razliko od feminilnih žensk po drugi strani (zaradi imperativa infantilnega oz. ojdipalnega zgledovanja po moških) precej bolje upirajo faličnim stresnim situacijam. Nezavedni imperativ po podobnosti z moškimi jim tukaj pomaga do boljšega zoperstavljanja konfliktom kot tudi samemu stresu. Moški pa so (zaradi infantilno oz. ojdipalno doživete kastracijske bojazni) vselej pripravljeni na neke tekmovalne oz. borbene, torej stresne situacije, ki jih niti nimajo za (negativno) stresne, saj v njih celo uživajo. Paradigmatski primer so tipični nergavi politiki, ki jih v slovenskem političnem prostoru ne manjka. Permanentni vsakodnevni stres, ki je posledica nekih stalnih konfliktov, se naseli v misli tudi na simbolni ravni. Simbolni red pa tudi za teorijo predstavlja velik zalogaj in hkrati spolzka tla. Namignemo lahko, da se človek v nenehnem stresu lahko začne rediti - in to predvsem zato, ker si nezavedno in simbolno začne graditi "ščit" okrog sebe, in to v obliki maščevja. Ta simbolni ščit se lahko (z)gradi ob enakih prehranjevalnih navadah ali pa tudi zaradi več ali pa manj zaužite hrane. Človek v nenehnih stresih ima lahko po drugi strani bodisi povečan apetit ali pa mu sploh ni do hrane. Nekdo, ki vidno izgublja na telesni teži oz. maščevju iz neznanega razloga, lahko hujša ravno zaradi tega, ker ga nenehni konflikti (stresi) kastracijsko "načenjajo". Po drugi strani simbolni red premore tudi neko iracionalno "razmišljanje", zaradi katerega nekdo "golta" probleme v simbolni obliki, torej v obliki hrane. Politiki ali pa tudi menedžerji lahko dobijo čir na želodcu, ker so morali "pogoltniti" določene nečednosti, in se potem s čirom na želodcu simbolno (in nezavedno) kaznujejo oz. odzovejo na (neetični) tujek, ki so ga sprejeli vase. Podobno bi lahko govoril v kontekstu bolezni srca. Srce ima po svoji simbolni naravi etično obeležje. In če nekdo v svojem življenje dela kaj neetičnega, ga lahko izda ravno srce (v obliki infarkta). Nekdo, ki je v nenehnem stresu, lahko po določenem času potrebuje več spanja - lahko pa se zgodi, da zaradi stresa (miselnega premlevanja neke življenjske situacije) ne more spati … Spanec ima v psihoanalitični teoriji dve alternativni interpretaciji. Po Freudu so sanje varuh spanja, saj "sanjamo zato, da spimo". Po Lacanu pa "spimo zato, da sanjamo". Obe tezi sta legitimni, čeprav je Lacanova, v luči povedanega, za odtenek močnejša. Če se ob koncu za trenutek pomudimo še pri telesnih simptomih, moramo zopet govoriti o simbolni oz. latentni strukturi posameznih simptomov. Glava nikoli nikogar ne boli brez razloga. Včasih je kakšna neznosna misel tista, ki boli - zato potem boli glava. Neznosne misli pa se potikajo predvsem v nezavednem. Medtem ko človek lahko neprijetne misli izriva iz zavesti in misli nekaj bolj prijetnega, pa se mu te neznosne in stresne misli ("oenergetene" oz. libidinalno investirane) mislijo v nezavednem. Zato je čisto mogoče, da je nekdo depresiven zaradi neznanega razloga, ker pač introspektivno ne ve, kaj je v resnici tisto stresno (kar se misli v nezavednem) in mu vsiljuje depresijo. Določena vednost je pri nekaterih ljudeh zgolj nezavedna. Libidinalno odtekanje se dogaja, človek pa nič ne ve, kako in zakaj.

Pripišite svoj komentar: