Ko se je kraljica Elizabeta II. z možem princem vojvodo Filipom Edinburškim mudila na obisku v Sloveniji, so bila aktualna določen pravila obnašanja. Medtem ko nekako vsi poznamo pravila splošnega bontona, mnogi tudi poslovnega, pa je protokolarni bonton kraljevega ranga za mnoge nepoznan in zagaten. Vendar v tem prispevku ne bom razkrival detajlov lepega vedenja, pač pa poskušal s psihoanalitičnimi replikami pojasniti vlogo nezavednega pri različnih kontekstih bontona.

Roman Vodeb, magister kinezioloških znanosti in magister sociologije kulture, je osebni svetovalec. Bontón (v francoščini pomeni dober ton) zajema pravila določenega vedenja oz. obnašanja v družbi, ki mu rečemo spodobno oz. primerno ali celo "lepo". Pri bontonu gre za splošne bolj ali manj "prisiljeno" naučene, torej konvencionalne (neformalno dogovorjene) oblike obnašanja, ki veljajo v določenem okolju - torej ne povsod po svetu enako, temveč le v določeni kulturni skupnosti. "Kraljevi bonton" ima v tem kontekstu torej zelo specifično vlogo. Pravil spodobnega vedenja ni mogoče vsesplošno definirati, ker so odvisna od številnih zgodovinskih dejstev neke kulture in markantnosti določenega družbenega sloja. Kraljevi bonton je še posebno začinjen s kraljevo tradicijo. Pri bontonu je nekaj gotov niso si ga izmislili nižji sloji. Kajti ve se, da človek z načinom obnašanja veliko pove o svojem družbenem statusu. "Lepše" se obnaša, višje se umešča na kulturni oz. statusni lestvici družbenih slojev. Že starši učijo svoje otroke določene kulture obnašanja, ki bi se ji lahko že reklo (osnovni) bonton. "Vzgojeni" otroci so kultivirani, torej "nemoteče" vpeti v kulturno skupnost "žekultiviranih". Poslovni bonton vse skupaj nadgrajuje tako, da se lahko med seboj poslovno sestajajo tudi partnerji iz malce različnih kulturnih sredin. V poslovnem svetu je še kako pomembno, da se človek predstavi v "lepi", torej nemoteči luči. Medtem ko so razni poslovneži bolj ali manj kos oz. poznajo "predpise" poslovnega bontona, je bilo v kraljevem bontonu zagat precej več - tudi zato, ker so bile kamere vseskozi prisotne in so dokumentirale različne detajle obnašanja. Vsak je pazil na svoj gib in na vsako besedno zvezo, ki jo je naslovil na visoke goste kraljeve družine, še posebno kraljice in princa. Kraljevi obiski za običajne smrtnike niso pogosti. Toda v poslovnem svetu je sklepanje poslov eno od področij, ki se mu v zadnjem desetletju posveča veliko pozornosti, vsaj v Sloveniji. V vsaki resni firmi, ki stopa na trg EU, so ravno na področju sklepanja poslov zelo previdni v komunikacijskem smislu. V poslovnem komuniciranju so ljudje vselej na trhlih tleh. Posli ne "priletijo z neba" sami od sebe. Potrebna so takšna in drugačna komunikacijska znanja, med katere sodi tudi obnašanje po poslovnem bontonu, ki še vedno nekako živi in diha skupaj s poslovnim svetom. Bonton se kot vsaka kulturna navada sčasoma spreminja in tudi ni enak po vseh delih sveta. Rekli smo že, da je kraljevi bonton zelo specifičen, ker ima dolgo tradicijo. Po drugi strani so tudi japonske poslovne navade "lepega", bolje rečeno primernega (spodobnega) poslovnega obnašanja zagotovo drugačne od evropskih, saj so razlike v poslovnem obnašanju znatne že med sosednjimi državami. Razlikujejo se celo navade poslovnežev, ki so do nedavnega živeli v isti državi - npr. Jugoslaviji ali Sovjetski zvezi. Kdo diktira trende v poslovnem ali tudi siceršnjem bontonu, je težko reči. Zakaj se danes nekaj sme in nekaj (kar se je včeraj smelo) ne, je težko natančno reči. Dejstvo pa je, da obstajajo določena nepisana pravila, kako se obnašati na poslovnih srečanjih, sestankih, slavnostnih kosilih, protokolih in podobnih poslovnih srečanjih. Med obiskom kraljice Elizabete II. smo lahko videli (in na to so novinarji še posebno opozarjali), kako zahtevna so pravila obnašanja. Državniški protokoli so že tako bolj definirani in tudi bolj rigidni (togi) kot poslovni. Kraljevi gosti so po tej plati še zahtevnejši. V običajnem poslovnem svetu je dopuščene več sproščenosti in več improvizacije. Ta niti ni tako moteča, kot če se improvizira v državniškem protokolu, kjer so vsi rituali navadno tudi dokumentirani, vključno s spodrsljaji. Poslovni svet je bolj interen, skrit očem javnosti, zato si poslovneži še marsikaj "upajo" (s čimer obidejo bonton) oz. so "sproščeni", predvsem ker jih javnost oz. mediji ne gledajo. V sproščenost pa silijo tudi tisti poslovneži, ki imajo tiho ambicijo "sprostiti" svoje poslovne partnerje - seveda z namenom, da bi lažje sklenili kakšno dobičkonosno pogodbo. V Sloveniji se številne firme ukvarjajo s posredovanjem znanj o poslovnem bontonu. Predavanja in delavnice so zanimivi in seveda koristni. Tudi na internetu je mogoče marsikaj prebrati na temo "lepega" (poslovnega) vedenja. Namen tega pisanja seveda ni v tem, da bi bralca poučil, kako se je treba primerno obnašati v poslovnem svetu, pač pa opozoriti na zagate, dileme in pasti, ki jih s seboj vleče poslovni bonton. Resni poslovneži se v svoji karieri z leti spontano priučijo določenih kulturnih oz. poslovnih navad, ki sodijo v poslovno komuniciranje. Pomembni so protokoli, poslovna kosila, sestanki, podpisi pogodb, rokovanja s predstavljanji (sodelavcev), tu so zdravice in še kopica malenkosti, ki determinirajo spodobno oz. primerno poslovno vedenje. Poslovni bonton se v dobršni meri navezuje na osnovni bonton oz. na splošna pravila kulturnega vedenja. Vendar se tudi osnovni bonton spreminja. Kar se je včeraj smelo, se danes nekako ne sme več oz. ni priporočljivo. Po drugi strani je danes dovoljeno marsikaj, kar je nekoč veljalo kot manj primerno. Medtem ko ima kraljevi bonton dolgo tradicijo in je še desetletja ali celo stoletja nespremenjen, je poslovni bonton bolj variabilen. Kdo diktira bonton, se ne ve natančno niti se ne da natančno vedeti. Zagotovo pa ima t. i. aristokracija, torej višji družbeni sloji, večji vpliv na diktiranje pravil obnašanja kot nižji sloji. Z bontonom ni tako kot z (žensko) modo, ki jo vsako leto (ali celo na pol leta oz. na letni čas) diktirajo veliki modni ustvarjalci - tisti s "pedigrejem" oz. statusom priznanega oz. vélikega. Zdi pa se, da bonton diktirajo oz. ga občasno spreminjajo kvečjemu kakšne družbene avtoritete (in njihove partnerice), ki v objemu samozavesti počnejo stvari, ki sicer imajo neko logiko oz. neki (nezavedni oz. latentne) smisel, toda nihče si jih ni upal spreminjati. Če pa neka avtoriteta (npr. neki visoki državnik kakšne vodilne zahodne države ali pa poslovnež svetovnega formata) na nekem uradnem poslovnem ali protokolarnem kosilu, npr. jé perutnino (piščančje bedro) brez uporabe jedilnega pribora, torej z roko, se tak način hranjenja lahko spontano razširi tudi med določeno elito. Ta lahko zgolj misli oz. predvideva, da se je opazovani državnik ravnal po zadnji bontonski oz. aristokratski modi. Čreda k eliti stremečih ovčic, ki bi dala vse, da bi izpadla "nobel" in se ustoličila med elito, se seveda slepo "dela fine", če počne iste stvari, kot jih počne neka deklarirana elita, kakršna angleška kraljeva družina zagotovo je. Povzpeti se nad ostale in si pridobiti status elite, je tih, torej latenten imperativ oz. motiv mnogih ljudi, ki se ravno skozi bonton "delajo fine". Mnogim drugim, ki se gibljejo v visokih krogih, pa niti ne preostane drugega, kot da sledijo zapovedim, ki jih diktira (poslovni) bonton. Obisk britanske kraljice je že zdavnaj končan. Mnogim, ki so bili udeleženi v teh ali onih sprejemih, pa še vedno ne gredo iz glave pravila kraljevega bontona. Običajen poslovni bonton, ki je kar nekako značilen za višje sloje (in poslovno komuniciranje), pa bi se znal ravno na račun obiska Elizabete II kar malce pogosteje zaznavati v raznih elitnih in poslovnih druženjih pomembnih ljudi oz. tistih, ki se imajo za pomembne.

Pripišite svoj komentar: