 Roman Vodeb, magister kinezioloških znanosti in magister sociologije kulture, je osebni svetovalec. |
Dandanes se otrok, ki se mora pri 15 letih že kar nekako odločiti, kaj bo v življenju delal oz. s čim se bo preživljal, vpiše v neko srednjo šolo in si tako že dodobra omeji sektor svojega poznejšega profesionalnega delovanja. Ko ta štiriletna srednješolska "avantura" mine in se je treba vpisati na neko fakulteto, mnogi - predvsem fantje, najbolj pa tisti razvajeni - ugotovijo, da nimajo dovolj točk, da bi se vpisali na želeno fakulteto. Pri 18 letih je človek le malce bolj zrel kot pri 15. Nekako se mu vsaj malce bolj svita (ali pa tudi ne), kaj bi v življenju počel, potem pa vidi, da nima dovolj točk, da bi se vpisal tja, kamor si želi. Po načelu racionalizacije se potem prilagodi situaciji in pristane ne neki "levi" fakulteti, ki jo morda celo dokonča (ali pa tudi ne). Mnogi dokončajo izbrane fakultete, toda že med študijem spoznajo, da jim študijsko področje sploh ni pisano na kožo. Takoj po končani fakulteti se mnogi spontano prekvalificirajo. Nekateri pa začnejo o prekvalifikaciji razmišljati šele po 30. letu in jo morda tudi izpeljejo. Na "polna pljuča" zadihajo šele 10 ali 15 let po končani fakulteti. Nekateri vpišejo tudi magistrski študij, toda na čisto drugem področju, kot so študirali dodiplomsko. Tretji se vpišejo na študij ob delu šele po 35. letu, ko jih "sreča pamet".
So pa tudi takšni, ki se jim niti takšni scenariji ne izidejo, ker niso dovolj vztrajni, in vselej iščejo neke bližnjice. Dejstvo je, da mnoge ljudi življenje "strezni" šele naknadno - potem ko vidijo, da se bodo morali z nečim preživljati. Nekateri so na ta račun kronično nezadovoljni, celo depresivni, drugi pa se na vrat na nos spustijo v neke projekte, kjer vidijo hiter zaslužek. Po navadi čez noč zberejo dovolj veliko motivacijsko energijo in zagrizejo v projekte, ki jih vidijo kot smiselne, dobičkonosne in finančno perspektivne. Po bližnjicah se potem takšni mladci znajdejo v nekih situacijah, kjer se samozavestno lotevajo določenih (pod)projektov, ki jih malce resnejši strokovnjaki hitro prepoznajo kot slepilo oz. "prodajanje megle".
V Sloveniji - verjetno pa ni nič drugače drugod po svetu, še posebno v vzhodnih, bivših real-socialističnih evropskih državah - je veliko mladih in relativno majhnih firm (tudi "one-man-bandov"), ki se ukvarjajo z raznoraznimi svetovanji oz. "consultingi" in t. i. "človeškimi viri" (HR). Klasično dobičkonosne teme so vodenje in sodelovanje s problematičnimi sodelavci, motiviranje za delo, ravnanje v kriznih situacijah, upravljanje z ljudmi, uspešno iskanje ali menjava službe ipd. Na teh področjih se dobro znajdejo razni motivatorji, ki imajo dober in srčni nastop ali celo neko karizmo. Znajo biti prepričljivi in zapuščajo dober vtis, čeprav so s strokovnega vidika zelo šibki. Lahko bi jih označili za "bleferje" ali "prodajalce megle" - za svoje slepljenje pa so navadno še dobro plačani. Tisti strokovnjaki, ki resnično nekaj vedo na omenjenih področjih, se zgražajo nad nestrokovnostjo takšnih svetovalnih firm.
Dogaja se celo, da se ljudje v svoji osebni stiski, ko jih nekaj nezavednega muči, najdejo področje svojega profesionalnega delovanja ravno na področju svojih osebnih težav, svojega simptoma. Npr. ženska, ki ne more imeti lastnih otrok oz. ne more zanositi, se z vso srčnostjo posveti vzgoji otrok in problemom starševstva ter ima na to ("simptomatsko") temo svetovalna predavanja in delavnice. Ljudje, ki iz svoje primarne družine vlečejo za seboj neke družinske travme, pristanejo v raznih socialnih službah, ustanavljajo zasebne posvetovalnice ali se celo specializirajo oz. prekvalificirajo tako, da pomagajo raznim zlorabljenim ljudem, ker so bili pač sami zlorabljeni ali kako drugače zmanipulirani. Na teh področjih se dodatno izobražujejo in izučijo in nekateri dosežejo celo določeno strokovnost.
Po drugi strani pa obstajajo ljudje, lahko bi jim rekli tudi ambiciozni povzpetniki, ki v svojem profesionalnem delovanju vidijo zgolj možnost za masten zaslužek in se raznih projektov lotevajo predvsem zato, ker vidijo pred seboj denar oz. dobiček. Tema, s katero se profesionalno ukvarjajo, jih sicer zanima, niso pa srčno predani področju, s katerim se ukvarjajo. Motiv, ki jih resnično žene naprej, je izključno zaslužek. Prav zaradi pritiska velike želje po zaslužku ustanavljajo firme. Veliko firm nastane zato, ker njihovi ustanovitelji iščejo (in tudi najdejo) neko tržno nišo, skozi katero se da na hitro veliko zaslužiti.
Področje consultinga, raznih oblik coachinga in teambuildinga je zagotovo eno od področij, kjer je mogoče marsikaj. Trg je sicer že nasičen in konkurenca velika, toda rezerve še obstajajo - predvsem zato, ker so ljudje tako nevedni in naivni. Lahko jih je prelisičiti, zmanipulirati in (strokovno) preslepiti. Na tej poslovni sceni se znajde veliko šarlatanov, ki so sicer prepričljivi, imajo nekaj znanja (ki so si ga pridobili na nekih (kvazi) "licenčnih" tečajih oz. "šnelkurzih" ali pa niti to ne), niso pa celostno strokovno podkovani. Njihovo znanje je pomanjkljivo. Značilnost takšnih firm je, da imajo v svojih rubrikah na domačih spletnih straneh tudi "kamuflažne" referenčne dikcije, kot je na primer "Sodelujemo z …", ki je potem dopolnjena za raznimi firmami in imeni, celo tujimi, ki bolj "nobel" in prepričljivo zvenijo. Naivni posameznik, ki resnično potrebuje strokoven nasvet, hitro dobi občutek, da gre za resno firmo - ampak to je zgolj občutek. Takšne, na videz velike in trendne firme delujejo po principu "one-man-band"; zunanji sodelavci oz. lažni tim ljudi, ki sodeluje z omenjeno firmo, pa je naveden zgolj za imidž oz. "kamuflažo" (krinko). Formula o navideznem poslovnem sodelovanju je že kar klasična. Firma ima na spisku svojih sodelavcev in poslovnih partnerjev druge firme in ljudi (strokovnjake), ki so na papirju zgolj "zaradi lepšega".
Ta paradigma ni identična tistim klasičnim poslovnim prevaram, kjer so poslovni partnerji dobesedno prevarani. V tem primeru gre za to, da se ljudje razglašajo za velike strokovnjake, čeprav to niso. Niso klasični prevaranti, pač pa križanci med diletanti in šarlatani. Včasih se zdi, da tako slepo verjamejo sami sebi, da zapuščajo pozitiven poslovni vtis. Vzpostavijo neki pozitivni transfer in zgolj zaradi tega pozitivnega čustvenega naboja zapuščajo dober vtis - ljudem celo pomagajo, če so njihovi coachingi ("treningi") zgolj doživeto odigrani. Strokovno pa niso na neki zavidljivi ravni. Konec koncev je fenomen coachinga predvsem v tem, da coaching ni (psiho)terapija osebnosti, pač pa dajanje smernic za delovanje v nekem poslovnem procesu skozi vzpostavitev transferja med "trenerjem" in odjemalcem njegovih storitev. Vsebina svetovanja oz. izpovedanega mora biti zgolj dovolj dobra. Lahko je tudi odlična ali pa slaba, toda bistvo coachinga je vzpostavitev transferja - in to tistega transferja, ki je znan iz psihoterapevtske paradigme.
Celo mnoge velike in pomembne firme, ki hočejo delovati resno in profesionalno, dobesedno mečejo denar skozi okno za razne interne "trenerje", strokovnjake za monitoring, team building - največkrat v obliki zunanjih izvajalcev. Zunanji izvajalci znajo tudi načrtno, torej nalašč zavajati naročnika. V objemu želje po nadaljnjem poslovnem sodelovanju dramatizirajo neko stanje na področju t. i. človeških virov (HR) in ga prikazujejo kot porazno. Tako sami sebi legitimizirajo coaching ali kakšno podobno "strokovno" ekspertizo ali predavanje za zaposlene. Tako postane krog začarano sklenjen. V takšni paradigmi nihče - razen lastnikov oz. direktorja - ne želi slišati rezimejske pozitivne ocene v smislu: "Vaš tim ljudi (npr. prodajalcev, akviziterjev, agentov…) je tako izurjen in komunikacijsko dober, da ne potrebujete več tako intenzivnega izobraževanja in coachinga svojega (prodajnega) kadra." Takšen končni (analitično-ugotovitveni) sklep pomeni nekakšno medvedjo uslugo samemu sebi oz. tistemu (zunanji firmi), ki poda takšno oceno. Dobra ocena namreč pomeni konec poslovnega sodelovanja, kar seveda ni v interesu tistega, ki bi podal takšno oceno. Dramatiziranje neke poslovne situacije je največkrat v (tihem in nezavednem) interesu tistega, ki poda slabo oceno stanja, ne pa v interesu naročnika, ki bi rad slišal oz. dobil uvid v neko realno sliko. Toda naročnik največkrat nima pojma, kaj je res oz. kakšna je prava strokovna ocena.
V tem kontekstu bi bilo dobro omeniti še kakšne "vmesne člene", ljudi, ki pobirajo takšne ali drugačne provizije od poslov, ki jih v resnici nihče ne bi pogrešal, če jih ne bi bilo.
V dobrih firmah pa se najdejo tudi dobri in etični menedžerji (direktorji) in lastniki firm, ki ne nasedajo raznim nameščenim oz. lažiranim zunanjim strokovnim ocenam. Tisti najboljši, ki se ne pustijo prelisičiti kar tako in imajo po drugi strani tudi dovolj sredstev, zagotovo razmišljajo o angažiranju neke "supervizije" oz. drugega (kritičnega) mnenja. Prav to drugo (kritično) mnenje vzame pod drobnogled prvo kritično oceno določenega projekta.
Drugače povedano, neka zunanja firma oceni neki projekt - drugo mnenje pa pove, če je prva ocena realna oz. ali se v prvotno oceno ni vtihotapila kakšna anomalija oz. "motivirana" pristranskost oz. "nameščenost". V primeru naknadnega drugega mnenja se to (naknadno) drugo (kritično) mnenj lahki glasi: "Z vašimi ljudmi iz določenega segmenta poslovanja ni nič narobe. So odlični, toda poslovni motiv firme, ki je podala slabo (nameščeno) oceno tega kadra, je tiho (nezavedno) motiviran z nadaljnjim sodelovanjem (ki vsebuje željo po dobičku). Če bi bila ocena pozitivna, bi se poslovno sodelovanje končalo. To pa bi pomenilo izgubo prihodka za to isto firmo, ki je za vas, kot naročnika, podala slabo oceno."
Veliko firm, ki jih naročniki angažirajo, da bi ocenile neki segment delovnega procesa ali nekega strokovnega kadra, podaja apriorno slabo oceno po načelu: "Bolj kot smo kritični, bolj smo strokovni." To pa še zdaleč ne drži. Ocena "Z vašim kadrom ni nič narobe - večina ljudi je poslovno odličnih in profesionalnih. Ni si vam treba delati nobenih skrbi." ni v interesu nikogar, čeprav bi bila poslovno oz. strokovno korektna. Takšno neobremenjeno oceno si lahko privoščijo resnično strokovno močne firme oz. posamezniki, ki nekaj dajo na svoje strokovno ime.
V končni fazi se navadno izkaže, da v poslovnem svetu ni prostora za slepilo in "rezanje megle". Na dolgi rok se "blefiranje" in različna "nameščanja" ne izplačajo. Raznorazna slepila se spontano razkrinkajo in posel neha cveteti. Postavljači morajo sčasoma spremeniti sektor svojega delovanja oz. slepljenja naročnikov. Na dolgi rok se obnesejo predvsem firme oz. posamezniki, ki iskreno (dovolj dobro) delajo in ne lažirajo in nameščajo svojih strokovnih ocen zato, da bi vzdrževali nadaljnje poslovno sodelovanje. |