Desnica po zmagi levice na Pahorja najbolj pritiska v kontekstu kadrovskih cunamijev. Problem (za)menjave starega kadra z novim ni toliko v menjavi stare politike z neko novo, niti ne v strokovnosti obstoječega kadra. Ljudje, ki po politični liniji zasedejo udobne fotelje, po navadi nimajo pokončne in etične drže intelektualca. Zato bi bilo pričakovati, da se bo aktualni kader, da bi obdržal staro funkcijo, še kako prilagodil novemu političnemu vetru.

Roman Vodeb, magister kinezioloških znanosti in magister sociologije kulture, je osebni svetovalec. Resnično problematična je po eni strani bolečina, ki jo v svojem egu doživlja odstavljen oz. zamenjan (in tako degradiran) kader. Zamenjava se po navadi zgodi na nižjo funkcijo, ne pa na boljšo. Višina plače največkrat niti ni tako problematična – v vsakem primeru je, glede na delavstvo in recesijo, prevelika. Problem je torej osebnostna egodegradacija, ki jo izjemno občutijo tisti, ki so bili in še bodo zamenjani. Da se občutki vselej napajajo iz nezavednega, je v tem trenutku treba še posebno izpostaviti. V nezavednem obstajajo določene misli in kalkulacije, ki so še kako pomembne za to, da razumemo vse razsežnosti kadrovskih cunamijev. Po drugi strani je pomembna kategorija političnih menjav tudi užitek, ki ga doživljajo tisti odločevalci oz. (skriti) kadrovniki, ki imajo moč in oblast, da lahko menjajo obstoječe politično nastavljene funkcionarje. Ob sedanjem kadrovskem cunamiju se po tihem veselijo predvsem tisti, ki niso pozabili, kako je zasedel stolček sedanji (»desni«) kader. Politična dirigiranost je bila evidentna tudi pred štirimi leti, ko je tedanja koalicija z SDS na čelu menjavala prejšnji (»levi«) kader. Uživanje, ki ga je tedaj doživljala politična desnica, je bilo, kot vedno, seveda sadistično koncipirano. Tudi takrat ni šlo za to, da bi si naša država opomogla z novim, bolj strokovnim kadrom, temveč je šlo tudi tedaj za revanšistično uživanje z veliko primesmi latentnega sadizma, ki ga seveda nihče ni ne zaznaval ne transparentno izpostavljal. Če so navadni državljani tedaj sploh kaj pridobili s političnimi menjavami oz. kadrovskim cunamijem, je bil to zgolj neki sadistično koncipiran užitek. Navadni ljudje znajo že zgolj v objemu zavisti še kako uživati, ko nekdo, ki je imel dotlej neko moč in oblast (beri: užitek), (domnevno) trpi. Ta pomemben, na videz stranski proizvod kadrovskih cunamijev je na nezavedno latentni ravni podprt z latentnim sadizmom oz. tihim uživanjem ob pogledu oz. misli na zamenjane ljudi (in njihove politične šefe). Sedaj, ko glave padajo (in bodo še padale), je teoretsko pomemben prijeten revanšistični občutek akterjev menjave in njihovih somišljenikov. Homo homini lupus (Človek človeku volk) je latinski izrek, ki še kako prihaja do izraza ob vsakem, ne samo aktualnem kadrovskem cunamiju. In latentni sadistični užitek protagonistov in njihovih pristašev poganja vsako politično (za)menjavo. Ob fenomenu kadrovskih cunamijev je smiselno omeniti še neko teoretsko malenkost. Simbolna kastracija je tista latentna spremljevalka, ki v resnici oz. bistveno zaznamuje vsako rivalstvo. Politično rivalstvo – prvenstveno med levico in desnico – je vsaj tako nasičeno s psihično, torej libidinalno energijo kot športno. Tako kot športni zmagovalec kipi od sreče in veselja – beri: užitka, je enako od užitka »zadet« politik, ko na volitvah premaga svoje nasprotnike. Če v človekovem psihičnem oz. nezavednem doživljanju ne bi bilo fenomena kastracije, se tudi politiki ne bi evforično veselili ob takšnih in drugačnih političnih zmagah. Kadrovski cunamiji seveda sodijo v register političnih zmag in simbolne kastracije političnih nasprotnikov. Teoretično gledano je kastracija tisti infantilni in hkrati potlačen občutek, ki ga mali Ojdip doživi, ko je vizualno oz. miselno soočen z anatomijo spolnih organov »necelega« spola, torej deklice oz. ženske. Opcija, da se dečku zgodi kastracija (»negativni« oče je navadno tisti, ki ga lahko kastrira), je bistvena, da se toliko sadističnega užitka dogaja v glavah akterjev in simpatizerjev raznih političnih (za)menjav. Po drugi strani pa je seveda egodegradacija, ki boli, libidinalno investirana ravno zaradi fenomena kastracije. Ves kader, ki je bil doslej (in bo tudi v prihodnje) politično zamenjan, bo na nezavedno-simbolni ravni – ta pa je primarna oz. »realno realna« – doživel svojo menjavo kot (simbolno) kastracijo. Obilico nelagodja ob cunamijski simbolni kastraciji bo doživljal tako zamenjani kader kot vsi desni politiki (z Janšo na čelu) in njihovi vneti simpatizerji. Situacija je identična kot pred štirimi leti, čeprav so bile menjave takrat manj napihnjene in manj »jokave«. Prišle so v logičnem paketu. Jasno je, da se ob menjavi politični oblasti navadno menja (ves) pomemben kader v državnih službah (ministrstvih, direktoratih) in na državo vezanih firmah, ustanovah in zavodih ter nadzornih svetih. Sedanji politični kontekst kadrovskih menjav je postal zbegan na račun »nespretne« Pahorjeve izjave, da ta vlada ne bo delala kadrovskih menjav oz. cunamija. To, kar se v teh časih gre Dimitrij Rupel (v mislih imamo javni »jok in stok«), nakazuje neko njegovo politično nespretnost ali celo nezrelost. V takšnih situacijah, ko so menjave speljane pravno korektno in legitimno, »kastrirancem« ne kaže drugega kot skloniti glavo, se umakniti. Priznati simbolnost kastracije, torej politični poraz, sodi v paket (politične) službe. Javno objokovanje in latentno samousmiljenje je zato malce hecno. Odlikovanja za zasluge dodeljujejo zmagovalci – tudi bivšim in odsluženim političnim zvezdam ala Rupel. Tako je bil svoj čas »umaknjen« (in v Istrabenz postavljen) Igor Bavčar, za Marjana Podobnika je (v Telekomu) poskrbela desnica. V največji zagati so brezhrbtenični prebežniki – trenutno tisti, ki so prebegnili iz leve na desno. Egodegradacija je toliko bolj problematična potem, ko je nekdo (že) stal na pediestalu moči in oblasti, se navadil na užitek, ki ga s seboj nosi vplivnost. Slast, ki jo s seboj nosita moč in oblast, je tako omamna, da omrači um – še zlasti v procesu zatona. Politična zrelost bi od desnih političnih akterjev terjala predvsem konstruktivni umik in sprijaznjenje z usodo poraza. Nekoč je v anarhičnih političnih sistemih (moška) volja do moči (in oblasti) botrovala državnim udarom, danes pa se politična opozicija lahko tolaži z vlado v senci. Tako se svet vrti – tako pač je. Pomembno je le, da so (politične) menjave speljane politično korektno in pravno neoporečno. Pred štirimi leti so po eni strani tako tiho uživali desni akterji cunamijev, sedaj so na (revanšistični) vrsti levi akterji in njihovi pristaši. Po drugi strani so pred štirimi leti »jokali« levi »odstreljenci«, sedaj »jokajo« desni. Paradigma odstreljenega političnega kadra je zelo podobna zagati ostarelega alfasamca, v kateri se znajde potem, ki je bil dolga leta akter orgij v haremu mladih lepotic. Ko pa ga življenje strezni z recesijo ali bankrotom, pa se spet zateče k ostareli ženi in nostalgično objokuje čase, ko se je mastil z lepimi telesi mladih »seks bomb«. Nič ga ne more več osrečiti – tako kot odstreljenega politično dirigiranega kadra ne more osrečiti neka obrobna služba. To je cena, na katero bi morali biti pripravljeni vsi tisti, ki so bili politično posajeni v tople fotelje. Cunamijska streznitev je dialektično gledano neizbežna in nanjo bi morali biti vsi pripravljeni – pa očitno niso (bili). V mislih imamo tudi tiste, ki bodo po novem posajeni v cunamijsko izpraznjene fotelje.

Pripišite svoj komentar: