Kot gost v televizijski oddaji sem pred časom razlagal pasti povečanega deloholizma, kar ob treh sogovornikih, »eminentnih deloholikih«, ni bilo najbolj prijetno. Deloholizem se je v zadnjih 15 letih v Sloveniji zelo razširil. Postal je normativna, če že ne kar predpisana zasvojenost, ki se družbeno gledano izjemno ceni. Če v Sloveniji nisi deloholik, te hitro označijo za lenuha. Morda cel kontekst le ni tako kritičen, toda o deloholizmu se da povedati marsikaj negativnega ali vsaj drugačnega.

Roman Vodeb, magister kinezioloških znanosti in magister sociologije kulture, je osebni svetovalec. V uvodu je treba poudariti, da deloholizem vseeno ni tako črno-bela kategorija. Deloholizmi se med seboj ločijo po etiologiji, torej po vzrokih. Marsikdo je v nenehno delo oz. delanje pahnjen, torej prisiljen. Rad bi manj delal, pa ne more, ker to od njega zahteva delodajalec ali pa kar njegova družina, ki jo mora preživeti. S premalo denarja pa se danes, še posebno v recesijskih časih, pač ne da preživeti. Mnogi Američani so v preteklosti opravljali dve ali celo tri službe – ne sicer hkrati, pač pa so si delo porazdelili čez dan oz. teden. Na ta način so zase in za svojo družino priskrbeli dovolj denarja, da so preživeli in svoji družini privoščili celo določen luksuz. Ko so nekoč proučevali mladostniško prestopništvo skozi »študij primera«, ki ga je neki najstnik »kronal« z umorom, so ugotovili, da je mama samohranilka opravljala tri službe, da je sploh lahko nahranila in preživela svoje otroke. Potem so se politiki zamislili. Država, ki ima tak sistem, da mora neka mati toliko delati, da zanemarja svoje otroke, ki zaradi tega zaidejo v kriminal, že ni dobro urejena država. Sloveniji se kaj takega verjetno ne bo zgodilo, saj smo bolj socialna država, ne nazadnje pa tudi dela ni toliko, da bi nekdo lahko opravljal tri službe, brezposelni pa bi stali v vrsti za delo na zavodih za zaposlovanje. Po drugi strani je problematično tudi tisto delo, ki prinaša enormne količine denarja. V tak deloholizem se ujamejo razni povzpetniški menedžerji, predvsem moški. Delajo z užitkom in ne izgorevajo, dokler jim ostalo (partnersko, družinsko) življenje teče rutinsko in se jim ne dogajajo razni karierni oz. delovni absurdi. Sindrom izgorelosti se pokaže šele, ko po enormno vloženi energiji in času ni pravih rezultatov dela – predvsem tistih finančnih. Omeniti pa velja še en tip deloholizma – tisti, ki se napaja iz nezavednega »patosa«. Med deloholiki se namreč znajdejo tudi takšni, ki delajo po 10, 12 ali celo 14 ur na dan. Ko pa pridejo domov, pa (če ne delajo naprej) gredo vsaj (od)teči – npr. še 10 ali 20 kilometrov. Tak tip deloholika zagotovo nezavedno (in simbolno) beži pred nečim. Nekaj nezavednega in neljubega ga muči, da se skriva v delu oz. z delom zbeži od potlačenih tegob in problemov. Takšni ljudje v delu načeloma ne uživajo, jih pa delo nekako pomirja, saj ne morejo brez njega. Z delom se »zdravijo« oz. držijo v določeni normal(nost)i. Nekaj zagotovo drži: deloholizem se od primera do primer razlikuje in je teoretsko zapleten. V celi deloholični zgodbi in teoriji je omembe vredno še kar nekaj posebnosti oz. zanimivosti. Namreč, vsako delo je mogoče »prebrati« oz. razumeti skozi simbolno formo posameznega dela(nja) oz. opravila. Življenjske zgodbe raznih tajkunov, »mafijskih botrov« in goljufivih poslovnežev, ki so v poslovnem smislu veliko grešili, so zelo zanimive, ko analiziramo njihove prostočasne aktivnosti. Po navadi doma nenehno nekaj delajo – navadno nekaj takega, kar jih sprošča. Pogosto zapadejo v določena dela(nja), ki so vezana na čiščenje – npr. listja, smeti in dračja okrog hiše. Na ta način nehote in nezavedno izurjenemu psihoanalitičnemu očesu pokažejo, da jih nekaj nezavednega muči. Skozi karakter dela(nja) so iz/s sebe »prali«, torej čistili krivdo, ki so jo nezavedno čutili. To, da so ženske v povprečju bolj nagnjene k nenehnemu čiščenju stanovanja, psihoanaliza povezuje s fenomenom menstrualnih mesečnih ciklusov, v katerih se ženska čuti na nek način umazano, kar jo jezi. Nezavedno hotenje po tovrstni čistosti je mogoče povezati s povečanim nagnjenjem k čiščenju. Tudi nezavedna krivda lahko vodi k povečani afiniteti do čiščenja. Mnogi si na ta račun nenehno, torej patološko umivajo roke, zaradi česar morajo poiskati psihoterapevtsko pomoč. Prisilnega umivanja rok se osvobodijo šele, ko pridejo do uvida v nezavedno jedro tega svojega patološkega početja. Tudi razni hobiji se napajajo iz nezavednih motivov in procesov, ob tem pa imajo tudi simbolno obeležje. Za teorijo je pomembno, od kod deloholik dobiva toliko energije za nenehno delanje. Pri tem je treba vedeti, da ima deloholična energija libidinalno poreklo. V klasično freudovskem diskurzu moramo govoriti o t. i. objektnem libidu. Zato je jasno in logično, da zaljubljenci ne morejo biti deloholiki, ker ves objektni libido, pa tudi delček narcističnega libida (Jaza), pokurijo za ljubezen do svojega objekta (partnerja, v katerega so zaljubljeni). Če so bili pred noro zaljubljenostjo predani deloholiki, torej »zaljubljeni« v svoje delo, lahko spet podležejo deloholizmu šele takrat, ko nora zaljubljenost mine. Teoretično gledano bi lahko na podlagi poznavanja zakonitosti libidinalne ekonomije rekli, da lahko zaljubljenost začasno ozdravi celo patološki deloholizem – tak, ki ga deloholik občuti kot nujnost, ki se je ne more otresti, pa naj mu predstavlja neko notranjo (nezavedno) nujo ali zgolj užitek. Kadar človeku zmanjka objektnega libida, npr. pri sindromu izgorelosti (ki ga lahko povzročajo različni vzroki), deloholizem izgine. Zamenja ga apatičnost, brezvoljnost, prepirljivost, malomarnost, ciničnost in končno depresija. V takšnem stanju izgorelosti objektnega libida zmanjka – človek začne uporabljati »rezervni« libido, tistega, ki ga bi moral (o)hraniti zase, za svoje samoljubje, torej narcistični libido oz. libido Jaza. Ob tem metateoretskem traktatu še nismo odgovorili, od kod deloholik vzame toliko energije za nenehno delanje. Na tej točki moramo vpeljati primarno družino, če že ne kar njeno veličanstv (infantilno doživeto) mamo. V konceptu narcizma lahko dobimo kar nekaj odgovorov. Medtem ko za klasičnega narcisa vemo, da ga ustvari pogojno ljubeča, če že ne kar čustveno hladna mati oz. starši (torej tudi oče), je pri ustvarjanju deloholika paradigma zelo podobna. Med narcisom in deloholikom načeloma ni takšne razlike – etiološki momenti so zelo podobni. Otrok, bodoči deloholik (v tem kontekstu pa bolj mislimo na dečke kot na deklice), začne razmišljati v smer pogojeva(l)ne ljubezni. Mali (slovenski) deček razmišlja: »Mama, kaj je takšnega, kar bi rada videla na meni, da bi me (končno) (vz)ljubila?« In v tej deloholični, ultrakapitalistični kulturi spozna, da je »pridnost« oz. delo oz. nenehno delanje, prežeto s prinašanjem raznih titul in uspehov, tisto, ki obeta (vz)ljubljenje oz. ljubezen staršev (bolj fatalna je mati, zanemarljiv pa ni niti oče). Otrok ponotranji delo in/oz. delanje kot čarobno formulo do maminega in očetovega srca. Ravno ta paradigma je v preteklosti, vsaj v zadnjih 20 ali celo 50 letih zelo zaznamovala slovenski nacionalni karakter. V arhetipskem smislu smo Slovenci bistveno bolj podobni kakšnim Avstrijcem, Švicarjem ali Nemcem kot pa kakšnim »južnim bratom«. Medtem ko se že nekaj časa ve, da si ambiciozni očetje – ne samo slovenski – že kakšno desetletje ali dve množično izposojajo svoje hčerke, da jim v športu nosijo medalje (in na ta način deklice postajajo nekakšni (očetovi) »sinovi«), se moški deloholizem napaja tudi iz infantilne želje po fascinaciji svojega idola – očeta, ki je hkrati tudi mogočni kastrator (ki dečku celo otroštvo »krade« mamico). Torej, če že ni mati tista, ki pogojno ljubi, je tukaj neizprosni oče, ki ljubi svojega sina le, če je ta »priden«, torej delaven. Deček, ki je zrasel ob takšnem očetu, se bo tudi v odraslosti nenehno trudil s kroničnim prizadevanjem očarati Drugega – ker želja je vselej želja (intrapsihičnega) Drugega – torej staršev, bodisi očeta ali matere. V tej »želji Drugega«, ki torej ni avtonomna (kar sicer deloholik zmotno misli), se marsikaj (po)ruši. Rušijo oz. (s)krhajo se partnerski in družinski odnosi marsikaterega deloholika. Tudi (psiho)somatske motnje v obliki znamenitega »bega v bolečino« se lahko pojavijo – bodisi kot opravičilo ali pa kot (mazohistično) samokaznovanje za morebitne karierne/delovne neuspehe. Otroci s lahko tudi zgolj skozi identifikacijo navzamejo deloholizma, ki ga ima bodisi oče ali mati, v današnji družbi pa ga največkrat premoreta kar oba. Materin oz. ženski deloholizem je seveda bolj zagaten, ker je falično simbolno strukturiran in pogosto negativno vpliva tudi na (a)seksualnost. Ženske bonitete od deloholizma so tudi bistveno drugačne od moških. Deloholična ženska, ki ima ravno zaradi svojega dela(nja) tudi veliko denarja, navadno ni prav mična in privlačna za povprečne (falične) moške. Nanjo se nalepijo kvečjemu kakšni priskledniki. Moški deloholiki z veliko denarja (ki je vselej falične simbolne narave) pa so seveda še kako privlačni za ženske. Torej imajo po tej plati deloholizem tudi neposredno nagrajen z žensko naklonjenostjo. Medtem ko je v tej kulturi deloholizem družbeno zelo cenjen, pa se deloholikom pogosto zalomi v partnerskih odnosih in družini. Z leti, ko mine (najdlje triletna) nora zaljubljenost, se deloholik odtuji od družine in zanemari partnerski odnos. Delo mu služi kot beg oz. umik pred partnerskimi in družinskimi odnosi. Brez dela(nja) so preprosto tečni. Če ne pridejo do nekega lastnega kognitivnega uvida, da se jim partnerstvo oz. družina sesuva, jih lahko reši samo še psihoterapija. Šele v njej opazijo, kaj v življenju zamujajo (npr. otroštvo svojih otrok), spoznajo pa tudi nezavedno jedro oz. (mnogokrat infantilne) vzroke svojega dela(nja). Skozi tovrstne uvide se lahko sčasoma predrugačijo, če že ne kar »pozdravijo«.

Pripišite svoj komentar: