Apno so mnogo let pred nami poleg Egipčanov uporabljali tudi Izraelci v času kralja Salomona. Z apneno malto naj bi bil v glavnem grajen kitajski zid. Apnenec, iz katerega nastane apno, pa je seveda najpogostejši material v vseh kamnitih zgradbah od starega veka naprej, tudi srednjeveških gradov, samostanov in cerkva na Slovenskem.
Apnarstvo v Zagorju
V Zagorju apno pridobivajo neprekinjeno od leta 1804, podjetje IGM pa velja za prvo ustanovljeno slovensko podjetje za proizvodnjo apna. Leta 1804 je v Zagorju začela obratovati državna apnenica skupaj z državno opekarno. Industrija apna je doživela razvoj v prvem desetletju prejšnjega stoletja. Novi podjetniki so se začeli ukvarjati z apnarstvom, zagorske apnenice pa so šle iz rok v roke zasebnim lastnikom. Eden najbolj prepoznavnih je bil gotovo akademski slikar Gvidon Birolla, ki je apnenice vodil od leta 1910 do 1937. Birolla je danes znan po svojih umetninah, na katerih je upodabljal predvsem motive delavskih družin iz vsakdanjega življenja. Eden bolj prepoznavnih lastnikov zagorskih apnenic je bil tudi Franc Weinberger, ki je apno proizvajal še tudi po vojni, vse do leta 1948, ko sta se obe peči in Cementnine v Kisovcu nacionalizirale in se skupaj poimenovale v Industrijo gradbenega materiala Zagorje ob Savi. Dan po božiču leta 1951 je okrajni ljudski odbor Trbovlje izdal odločbo o združitvi proizvodnih podjetij Apnenica, Opekarna, Cementnine in Svižarna v podjetje Industrija gradbenega materiala Zagorje in tako je podjetje IGM tedaj postalo največji apneničarski obrat v takratni Jugoslaviji.
Kljub dobrim temeljem pa je podjetje v osemdesetih letih zašlo v krizo. Šele leta 2000 je podjetje pod vodstvom sedanjega direktorja prekinilo obdobje izgube in pričelo poslovati z dobičkom. Leto kasneje so registrirali invalidsko družbo, novembra 2005 pa se je družba preimenovala iz delniške v družbo z omejeno odgovornostjo.
ZANIMIVOST: Reprodukcije slik akademskega slikarja Gvidona Birolle so bile decembra 2004 razstavljene v Kulturnem centru Delavski dom Zagorje, od januarja 2005 pa slike krasijo hodnike in pisarne podjetja IGM. 34 reprodukcij Birollovih slik je sicer v lasti Slikarske kolonije Izlake, originali pa so skrbno spravljeni v Narodni galeriji v Ljubljani (slike si lahko ogledate tudi na spletni strani Narodne galerije).
Podjetje IGM, ki ima na področju proizvodnje apna v Sloveniji več kot 60-odstotni tržni delež, je pred dvema letoma slovesno obeležilo svojo 200-letnico. Ob tem so krajanom podarili fasadno barvo, osmošolce peljali na končni izlet, podelili nekaj štipendij, priredili športne igre gradbincev in jubilej zaokrožili s slovesno akademijo, ki jo je z obiskom počastil tudi predsednik države dr. Drnovšek. V podjetju so ponosni na to, da je v IGM začel svojo strokovno kariero sedanji predsednik Republike Slovenije, dr. Janez Drnovšek, ki se je v podjetju kot štipendist zaposlil takoj po diplomi na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in tu naredil svoje prve korake v gospodarstvu
Šele leta 2004 ob pripravah na slovesnost v IGM-u so odkrili dokument, hranjen na Dunaju, ki je pričal o pričetku proizvodnje apna, in sicer je bil to 3. oktober 1804. Tedaj je z reskriptom pod številko 10987 dvorna komora na Dunaju ukazala, naj se novozgrajena državna glažuta in z njo tesno povezana apnenica organizirata in začneta delovati. Direktor rudnika živega srebra v Idriji je leto kasneje napisal 71 strani dolgo poročilo, v katerem so razvidni začetki delovanja glažute in apnenice v Zagorju ob Savi. Obe proizvodnji sta bili zgrajeni za potrebe rudnika živega srebra v Idriji in sta bili v lasti državnega rudnika. Apnenica je bila tesno povezana z glažuto in Rudnikom črnega premoga, kajti premog so uporabljali za žganje apna, apno pa za gradnjo steklarne.
Takrat rudniške apnenice pa niso bile edine apnenice, saj je že Peter Gros leta 1889 poročal, da je v Zagorju kar trinajst zidanih apnenic. Ti apneničarji so velikokrat imeli kak manjši rudnik ali vsaj pravico do lovljenja premoga v potoku Medija ali reki Savi, kamor je odneslo precej premoga, ki so ga prali pri separaciji. Proizvodnja zagorskih apnenic je med obema vojnama znašala okrog dvajset tisoč ton apna letno. Trboveljska premogokopna družba je v proizvodnjo apna precej vlagala in skrbela za posodobitve.
Dan apnarjev
Delavci so bili ob začetku industrializacije izkoriščani in nezaščiteni. Delali so tudi otroci in ženske. Leta 1842 je izšel zakon, ki je prepovedoval otroško delo, osemurni delavnik pa so si izborili šele v letu 1922. Slabi pogoji dela in težko fizično delo so botrovali tudi pogostim zdravstvenim težavam, zato so v Zagorju ustanovili Bratovsko skladnico, v katero so vlagali delodajalci in delavci. Skladnica je delavcem nadomeščala del mezde ob bolezni, krila pogrebne stroške in nekatere druge izdatke delavcev, denar pa so namenjali tudi šolstvu. Skladnice so bile z nemško okupacijo ukinjene.
V Zagorju še danes čutimo utrip starih - delavskih časov, saj lahko skoraj za vsakim ovinkom najdemo drobne in velike sledi. Delavske kolonije, samski domovi in nenazadnje spomeniki našim pogumnim preteklim rodovom. Razmah premogovništva in s tem posledično tudi industrije v devetnajstem stoletju je terjal velik pritok delavcev v zasavske kraje. Zaradi načina in razporeda dela so delavci živeli v neposredni bližini svojega delovnega mesta. V Zagorju se je v času, ko je bila Premogokopna združba na višku, veliko gradilo. Gradili so se stanovanjski objekti, večstanovanjske hiše in delavske kolonije, v katerih so živeli delavci s svojimi družinami. Seveda pa so zaradi brezplačnega bivanja delodajalci imeli še večjo moč nad svojimi delavci. Razmere so se danes močno spremenile, tako za delavce kot za lastnike. Da zapišem besede Romana Rozine, ki je ob 250-letnici rudarjenja v Zagorju napisal tudi knjigo Zadnji Šiht: »… Nemogoče je natančno vedeti in pravično odmeriti, ali je bil premog naša največja sreča ali najhujše prekletstvo. Ker je bil, druge poti ni bilo. V knjigi je natrošenih precej besed, številk in podob. Vsakdo jih lahko po lastnem premisleku polaga na veliko tehtnico; koliko toplih stanovanj odtehta prevrtano pokrajino, koliko pesmi preglasi v jamah ponesrečenega.«
Kljub težkim razmeram, slabim delovnim pogojem in vsem ostalim težavam pa so tudi delavci imeli svoje veselje. Uživali so v medsebojni družbi, ustanavljali so razne skupine, krožke in se velikokrat radi tudi poveselili ob kozarčkih rujnega. Ena izmed prijetnejših stvari zagorskih apnarjev je bil tudi njihov dan apnarjev. Praznovati so ga začeli v časih po 2. svetovni vojni in sicer decembra. Od leta 2004 pa ga praznujejo 3. oktobra.
Vir:
Rozina, Roman: Zadnji šiht: 250 let rudnika Zagorje, Regionalni center za razvoj, 2005