Odkar Slavoj Žižek uprizarja vratolomne miselne ekskurzije v to ali ono smer, je v teoretski sociologiji zapihal nov, filozofski oz. metapsihološki način razmišljanja. Miselni skalpel ima seveda psihoanalitično poreklo. Psihoanalitični koncept razumevanja delovanja človeške družbe je izjemno produktiven, saj ima pripravljeno kopico odgovorov na mnoga vprašanja.

Roman Vodeb, magister kinezioloških znanosti in magister sociologije kulture, je direktor Zavoda za šport Trbovlje. Elektronski naslov: Roman.Vodeb@guest.arnes.si Klasičnim raznoraznim meritvam in različnim statističnim metodam so šteti dnevi - razen, če bodo suhoparne statistične podatke začinile obširne filozofske oz. metapsihološke interpretacije. Desetletja opevana in čaščena znanstvenost je dobila novo, filozofsko, nemalokrat tudi psihoanalitično dimenzijo. Znanstvene raziskave se "umikajo" teoretskim diskurzom, ki so nemalokrat skrajno neuvidevni in celo provokativni. Zanimivo je tudi, da določena "težka" znanja niso več tako getoizirana. Dandanes bi vsak rad slišal in celo bral Žižka. Tudi laična populacija se je pripravljena potruditi in razumeti malce težje traktate teorije. Volonterizem oz. prostovoljstvo je ena od nehvaležnih trdnjav, s katero se teorija nerada ukvarja. Vendar - zaradi "ljubezni do resnice" - moramo tudi o volonterjih končno povedati stvari, ki jih o sebi ne bi radi slišali. Vse institucije, ki temeljijo na volonterjih oz. je zanje značilno, da v njih delujejo volonterji, so izjemno motivirane, da bi o sebi oz. o volonterjih in volonterizmu slišale vse najlepše. V današnjem času se o volonterjih po navadi govori z največjim spoštovanjem. Različne razprave - posebno veliko jih je vezanih na društveno delovanje (kulturno, športno, humanitarno, turistično, mladinsko …) - vodijo vodilni ljudje teh institucij (društev), ki so tudi sami deklarirani volonterji, čeprav je njihovo "prostovoljno" delo nemalokrat tako ali drugače "plačano" oz. povrnjeno. Če volonterje povprašamo, zakaj se tako nesebično in volontersko razdajajo, znajo nanizati kopico razlogov, ki imajo vsi bolj ali manj etično oz. nesebično obeležje - vsaj na videz. Prav zaradi psihoanalitične intervencije v teorijo motivacije pa vemo, da ima zavestna motivacija korenine v nezavednem. In ne samo t skozi filozofiranje oz. temeljito mislenje te zagatne misli pridemo do uvida, da je "velespoštovana" nesebičnost nekako vselej sebična oz. v končni fazi egoistično koncipirana. Ljubiteljsko oz. volontersko angažiranje torej ne more biti izjema. Z drugimi besedami lahko rečemo, da se volonterji s svojim aktivističnim društvenim delom v resnici - v strogo teoretskem smislu - ne razdajajo za druge, pač pa za svojo (duševno) "korist".. Prav ta, malce abstraktna teza je radikalno drugačna od "resnic", ki jih na javnost naslavljajo tisti volonterski aktivisti, na katerih temelji npr. društvena dejavnost. Za razumevanje celotnega miselnega oz. teoretskega konteksta moramo vedeti, da človekova duševnosti ni nekaj enovitega, temveč vsaj dvakrat oz. trikrat razdeljena: najprej na Ono ali (ang.) Id (to je živalsko-uživaški del) in na Nadjaz ali (ang.) Superego (to je moralni del). Tu pa je seveda še Jaz ali (ang.) Ego, ki predstavlja predvsem režiserja oz. kompromitatorja in koordinatorja med Onim in Nadjazom. Kadar Jaz gleda na sebe (kot na subjekt), je sicer mogoče govoriti še o Selfu ali (slov.) "sebstvu". Mimo teh delitev pa se duševnost deli še na zavest in nezavedno (v laičnem besednjaku se nezavedno enači s podzavestjo). (Predzavesti v tem kontekstu ne bomo vpeljali.) Da bi korektno razumeli volonterizem, moramo povedati še nekaj: če je kaj v človekovi duševnosti univerzalno, je to znamenito (Freudovo) načelo ugodja. Imperativ prijetnosti oz. uživanja ima takšno teoretsko obeležje, da ga moramo postaviti v teoretski epicenter razumevanja delovanja človekove duševnosti, torej celotne družbe in tudi volonterstva. Za razumevanje volonterstava moramo poudariti, da sta načelu ugodja na svojstven način zapisana tako Ono kot Nadjaz. Ljudje torej v svojem življenju počnemo vse, kar pač počnemo zato, ker v ozadju vselej delamo (nezavedne) kalkulacije v zvezi z načelom ugodja. Prijetnost oz. ugodje je v Jazu občuteno bodisi na račun Nadjaza, bodisi Onega, pa tudi na račun zagledanosti vase (oz. v "sebe"). Jaz je torej tisti, ki občuti neko ugodje - občuti pa ga na račun oz. pobudo bodisi Onega ali pa Nadjaza - včasih pa je ugodje tudi narcistično strukturirano. Človek je sam sebi všeč (ko Jaz gleda na "sebe" oz. Self). Včasih pa je prijetno obema psihičnima instancama - takrat Jaz ni v nikakršni zagati (še posebej, če je narcistično zadovoljen), včasih se instanci med seboj ne motita oz. sta do ugodja druge instance indiferentni, mnogokrat pa se zgodi, da Nadjaz nasprotuje "hotenju" Onega. Če se vživimo v situacijo nekega volonterje, npr. aktivista v nekem društvu, moramo vedeti, da se ta aktivistično razdaja na dva načina. Eno "razdajanje" (za druge) godi Nadjazu, drugo pa Onemu - no, tu je še Jaz, ki je v določeni luči sam sebi (narcistično) všeč, in tudi to zna goditi. To "godenje" oz. "korist" pomeni doprinos k doživljanju ugodja. Razmejitev sicer ni čista. Toda za razumevanje vloge Nadjaza in Onega pri analizi volonterskega dela bomo izhajali, kot da sta obe "instanci užitka" čisti, čeprav vemo, da nista, in da se (libidinalni) užitek navadno napaja iz obeh dveh temeljnih instanc. Po navadi pa prevladuje ena - bodisi Nadjaz bodisi Ono - pri narcistično strukturiranih osebnostih pa je pomemben tudi "užitek Jaza", ki pa se naslanja - največkrat na Ono, lahko pa tudi na Nadjaz. Reči pa je treba, da med volonterji obstajata vsaj dve večji skupini. Prva se, laično rečeno, aktivistično nesebično razdaja v obliki društvenega dela (iskreno) "s srcem", kot bi se reklo - in to natančno zato, ker jim je na neki način toplo pri srcu (v duši), ko vidijo, da s svojim delom pomagajo širši lokalni skupnosti ali določeni skupini trpečih ljudi, npr. revežem (npr. skozi krščansko Karitas ali Rdeči križ). Rekli bomo, da je njihov užitek nadjazovski oz. nadjazovsko (etično-altruistično) strukturiran, saj se napaja iz misli, da pomagajo drugim - tistim, ki njihovo pomoč potrebujejo. V celotnem teoretskem kontekstu pa je pomembno in hkrati "banalno" to, da v resnici pomagajo sebi. Namreč: s tem, ko pomagajo drugim - trpečim, v sebi (v Jazu na pobudo Nadjaza) občutijo ugodje. Prav zaradi te prijetnosti ("pri srcu") vztrajajo, delujejo, pomagajo. Banalno pa je to, da - strogo v teoretskem smislu - v resnici druge (trpeče, nebogljene) rabijo in jih nekako ("egoistično") "izkoriščajo" zato, da si dajo etično-altruističnega duška z dajanjem svoje pomoči v obliki volonterskega dela. S temi svojimi "razdajanji za (trpeče, nebogljene) druge" so tudi družbeno cenjeni in zaželeni. Družba jih ceni in si želi njihov volonterski aktivizem. Tovrstne volonterje običajno družba tudi nagrajuje z raznimi moralnimi priznanji. Ljudje pa ne bi bili ljudje, če ne bi obstajala vsaj še ena - torej še druga skupina volonterjev. Ta pa ima drugačno "korist" od svojega volonterskega aktivizma. Na videz se ta druga skupina ne razlikuje od prve. Vendar pa izkušeno oko po določenem času hitro opazi hlinjenje klasičnega volonterizma, ki je značilen za prvo skupino. Logika užitka pri tej drugi skupini ubere drugo, bolj egoistično, bolje rečeno onojevsko pot. Pri slednjih (narcistično) uživa Jaz, predvsem na pobudo Onega, in nekako "mimo (zunanjega) objekta". Njihovo nezavedno kalkulira po egoistični oz. sebični, onojevski logiki. Psihoanalitično razumevanje duševnosti nas pri tej drugi skupini volonterjev opozarja na vsaj tri tipe koristi. Korist je kljub vsemu lahko finančna (vendar skozi neke "ovinke"), ali pa je identitetna - človek je sam sebi všeč kot (vodilni, priznani) volonter, ali celo seksualna - npr.: volontersko prepevanje v (mešanem) pevskem zboru zagotovo v sebi nosi tudi kakšne (nezavedne) seksualne kalkulacije. Šele skozi individualno (psiho)analizo bi morda našli tudi takšne volonterje, ki svoj aktivizem in svoje "nesebično razdajanje za druge" motivacijsko napajajo tudi iz seksualnih ambicij. Problem pri ugotavljanju motivacijskih virov je ravno v tem, da zavest (v resnici) ne ve, kaj nezavedno (resnično) misli. Kakšne računice se dogajajo v nezavednem, je torej nemogoče vedeti - psihoanaliza zgolj diskurzivno oz. teoretsko "špekulira". Glede na to, da je socialni status mnogih Slovencev relativno nizek, ni izključeno, da se mnogo volonterskega dela opravi tudi zato, da se včasih dobro naje in napije in da se dobi kakšna dnevnica oz. kilometrina - v mnogih športih, kulturnih in turističnih društvih je tako. Takšni volonterji po tihem - včasih zgolj nezavedno, upajo in pričakujejo, da bodo za svoj volonterizem tudi finančno nagrajeni. Spomnimo se samo planiških (finančnih) zdrah in "marljivih" planiških prostovoljcev, ki so postali izjemno popadljivi, ko so jih vodilni možje iz OKS-ZŠZ-ja (ki so, zanimivo, prav tako volonterji) finančno prizemljili. Volonterji - torej prostovoljci, ki za svoje (ljubiteljsko) delo ne dobijo plačila, niti ga ne pričakujejo, niti ne pričakujejo kakšne druge pomembne (materialne) bonitete - so v današnji "napeti" družbenoekonomski paradigmi zelo redki. Podobna volonterska paradigma, kot se trenutno propagira pri nas (npr. v športu in kulturi), je značilna za volonterizme po vsej zahodni Evropi, kjer pa so t. i. volonterji največkrat kar zgledno plačani za svojo aktivistično "volontersko" delo. Izjema so morda humanitarne organizacije. "Volonterizem" mladih (po raznih firmah, kar je ustaljena praksa na razvitem Zahodu - npr. v ZDA), ki si iščejo službo za poznejšo kariero, ima v ozadju druge kalkulacije. T. i. prostovoljno delo, ki ga v tujini "brezplačno" opravljajo slovenski študenti (prek raznih mladinskih centrov in organizacij oz. t. i. izmenjav), je seveda "poplačano" na drugačne načine (skozi brezplačno bivanje, manjšo žepnino in skozi prijetnost bivanja v objemu mladostniške razposajenosti) … Za trenutek se je potrebno pomuditi še na identitetnih učinkih, ki jih pusti volonterizem, ki je začinjen s funkcijami. Volonterji, ovenčani s to ali ono funkcijo, so sami sebi izjemno všeč, saj pridobijo na družbenem ugledu in moči odločanja (vsaj pri odločanju o obrobnih vprašanjih). Biti volonterski funkcionar, npr. predsednik nekega društva ali zveze, lahko predstavlja balzam za (identitetno okrnjeno) dušo. Videti je, da prav identitetni "hendikep" mnoge volonterje vodi v "razdajanje za druge". Če postanejo tovrstni volonterji še medijsko izpostavljeni in celo hvaljeni na račun nekih uspehov, postane pri koritu slave neizmerna gneča. Določeni volonterji bi bili pripravljeni delati cele dneve, leta in leta, da bi nekoč kot predsedniki nekega organizacijskega odbora (društva, zveze) ali delegacije lahko obiskali to ali ono mednarodno prireditev (npr. evropsko ali svetovno prvenstvo ali celo olimpijske igre). (Lokalni povzpetniki se pač zadovoljujejo z manj pompoznim "petelinjenjem" - npr. sestankovanja in pogajanja s pomembnimi ljudmi.) Zanimivo je, da prav ti "vrhovni" volonterji neizmerno potrebujejo za seboj falango volonterjev na lokalni ravni, po društvih. Njihov brezplačni volonterizem ima piramidno logiko. Brez falange volonterjev na lokalni ravni (po društvih) se "vrhovnim" volonterjem sesuje sistem. Dovolj dobro funkcionirajoč sistem pa je mogoče vzpostaviti le, če ta temelji na dobro delujočih volonterjih. Toda logika načela ugodja je v teh (kapitalističnih) časih tako kruta, da dobro delovanje ne more bazirati na "hvala-lepa" ali pa na preživetih moralnih priznanjih po modelu "častnih značk, diplom, narodnega ordena ali brigadirskega udarništva". Osnovna karakteristika človeka je namreč tudi pohlep (po časti in oblasti). Sistem, ki bi dandanes temeljil na brigadirskem udarništvu v obliki volonterskega dela po raznih društvih, sicer ni obsojen na propad, pač pa na životarjenje. Sistem neke (društvene) dejavnosti v tem družbenem trenutku, ki ga kruto obvladuje tržna logika, ne more temeljiti na prostovoljnem delu - seveda, če želimo dobro funkcionirajoč sistem. "Malo denarja, malo muzike" je pregovor, ki velja tudi za dejavnosti, kjer "prosperirajo" volonterji. Danes se je utopično zanašati na zanesenjake, ki bi se nadjazovsko oz. etično-altruistično razdajali v obliki volonterizma oz. brezplačnega (prostovoljnega) aktivizma - vsaj v Sloveniji ne. Sistemi, ki v tem trenutku svojo dejavnost oz. organiziranost gradijo na (čistem) volonterizmu, so obsojeni na slabo delovanje. Načelo ugodja je neobzirno in ima svojo (človeško) logik bodisi "tiha" ali pa zgolj nezavedna kalkulacija je vselej prisotna. Dobri volonterji so vselej dvorezni, kar pomeni, da "dobro režejo" (sebi in drugim), se pa ob njih lahko tudi ureže(te). V minulem obdobju oz. v bivšem družbenoekonomskem sistemu so prosperirali volonterji, kar se je vtkalo v celotno kulturno tradicijo, v katero so danes (v novem družbenoekonomskem sistemu) vpeta (real-socialistično koncipirana) društva, na katerih (še vedno) temeljijo določene družbene dejavnosti. Medtem ko je bila nekoč (pred desetletji) čast, da je bil neki direktor ali politik lahko predsednik nekega kulturnega ali športnega društva ali (občinske ali nacionalne panožne) zveze, se je situacija danes bistveno spremenila. Društva in manjše (družbeno nepomembne) zveze danes predstavljajo magnet za ljudi, ki v sebi doživljajo določeno identitetno krizo. Ljudje, ki hlepijo po različnih funkcijah, ljudje, ki ljubijo moč in oblast, imajo v klinični psihologiji svoje karakterno ime. Narcisoidnost je tista značilnost, ki dandanes izdaja marsikakšnega "dobrega" volonterja. Narcisoidni volonterji si nemalokrat naravnost "izborijo" predsedniško funkcijo, skozi katero lahko realizirajo svoje tihe ambicije oz. "psihopatogijo", vezano na slo po moči in oblasti ter javnem aplaudiranju. Takšne volonterje po navadi obvladuje svojevrstna "železna logika", komunikacijska agresivnost, vsiljivost, nediplomatskost, nepopustljivost, kar je nemalokrat začinjeno z obilico "mehkega (psihičnega) patosa". Vse to pa v končni fazi sistemsko minira zdrave organizacijske temelje vsakega dobro delujočega modela upravljanja in organiziranja določene dejavnosti. Paradoks je v tem, da so prav "rahlo psihopatski" volonterji zelo cenjeni med samimi člani oz. med tistimi, ki jim tak fanatični volonter (manifestno) želi pomagati - v resnici pa (latentno) hrani svoj (okrnjeni) Ego ali (slov.) Jaz.

Pripišite svoj komentar: