|
Primož Erjavec, diplomirani teolog, po poklicu duhovnik, ki prihaja iz Godoviča, trenutno pa svojo kaplansko službo opravlja v Bovcu in treh okoliških župnijah, je preživel mesec dni na Madagaskarju, kjer je s skupino Slovencev tamkajšnjim otrokom pripravljal oratorije. |
|
Za ves mesec si obiskal misijonski tabor na Madagaskarju. Kako se je pravzaprav vse začelo?
Začelo se je s telefonskim klicem lanskega oktobra. Neznanka mi je postavila vprašanje: "Ali bi šel na Madagaskar?" Takrat nisem odgovoril s kakšnim protivprašanjem ali zahteval kakšna pojasnila, ampak sem kar zgrabil za to možnost. Moj "Bi!" me je še v istem tednu pripeljal na predstavitev lanskoletnih taborov, po enoletni pripravi pa tudi na Madagaskar in nazaj. Potovalne tabore POTA za mlade že tretje leto organizira MIC - Mladinsko-informacijski center, ki deluje v Ljubljani pri cerkvi sv. Jožefa. Poleg tega tabora so bili letos mednarodni tabori tudi v Braziliji, Indiji, Albaniji, Ukrajini, med aktivnostmi doma pa projekt za Rome v Grosupljem.
Kako si se pripravil na potovanje? Kako je z zavarovanjem, letalskimi kartami, jezikom? Kakšne popotniške napotke bi lahko dal nekomu, ki se tja odpravlja?
Priprave na potovanje so zelo pomembne. Prednost potovanja v skupini je tudi ta, da lahko kakšno skrb preložiš na druge. Vsekakor je prva stvar, da rezerviraš letalsko karto. Sami smo potovali z družbo Air France z Brnika prek Pariza in smo bili z njihovimi storitvami zadovoljni. Cenejši leti so izven poletne sezone, sicer pa letijo vsak dan iz Pariza in Milana.
Druga pomembna stvar so cepljenja, saj se podajaš v tretji svet, kjer težko najdeš to, čemur pri nas rečemo zdravstveno varstvo. Priporočljiva so cepljenja proti hepatitisu A in B ter tetanusu. Sami smo preverili tudi otroška cepljenja. Na Madagaskarju ni rumene mrzlice, je pa zato malarija. Proti njej je na voljo zaščita z "antimalariki", ki se dobijo v obliki tablet. Ko imaš v žepu še kakšno mednarodno zavarovanje in celo štipendijo, si popolnoma pripravljen za odhod.
No, mi smo imeli v žepu skritega še enega aduta. To je bil slovensko-malgaški slovarček, ki ga je napisal pokojni misijonar Janko Slabe, ki je svoja zadnja leta preživel, kot sama veš, v Zasavju. Na Madagaskarju sta uradna jezika tudi francoščina in angleščina. S slednjo si človek kaj težko pomaga, zato pa toliko bolj s francoščino. Malgaši so namreč prepričani, da vsak belec govori francosko.
Kakšen pa je bil glavni namen vašega obiska? Kdo je bil s teboj v ekipi? Kdo je za vas skrbel? Kje ste živeli, spali, jedli?
Zbralo se nas je 18 mladih. Vvečinoma študentov ali sveže zaposlenih, v celi skupini pa sva bila le dva fanta. V naših pripravah nam je bilo hitro jasno, da želimo spremeniti svet. In ravno tako hitro nam je bilo jasno, da bo to mogoče samo, če nekako začnemo. Odločili smo se, da začnemo z majhno stvarjo, in pripravili smo oratorij za otroke. Če bi se pojavili na Madagaskarju in rekli misijonarjem: "Tukaj smo. Kako vam lahko pomagamo?" bi nas po pravici takoj poslali nazaj domov. V enem mesecu se pač ne moreš vključiti v njihovo delo. Zato smo sklenili z misijonarji dogovor: "Če vi zberete 350 otrok, bomo mi zanje pripravili štiridnevni program oratorija." Ob našem obisku nam je uspelo projekt ponoviti na šestih mestih, vsakič za 350 otrok. Za ta projekt smo poskrbeli tako vsebinsko kot tudi finančno. Vse stroške smo pokrili s prispevki darovalcev.
Naše življenje je bilo povezano s potovanji. Razdalje se velike, malgaške ceste pa slabe. Hiše misijonarjev so za nas postale kar drugi dom. Človek se počuti domače, nekako evropsko, če lahko spi v zidani hiši, pa četudi zgolj na "armafleksu" iz slame. Z misijonarji smo tudi jedli, pač to, kar se na Madagaskarju je. In to je riž, riž, riž. Tako smo postali skoraj pravi Malgaši.
Kaj je misijon - in kaj se je v vašem misijonskem taboru dogajalo?
Misijon sam razumem kot neke vrste močan klic, ki te nekam pošilja. Pa saj to tudi beseda pomeni, kot neka "misija". Drugi pomen je kraj, kjer misijonarji delujejo. Tretji pomen pa je njihovo delo. Slovenskih misijonarjev je na Madagaskarju osem in večina jih dela na jugu otoka. Misijonar Pedro Opeka nas je pretresel z izjav "Misijonar je nujno razklan." Misijonarji ne samo pridigajo in krščujejo, ampak tudi gradijo ceste, zidajo stranišča, vodijo šole, vozijo "rešilni avto" v nujnih primerih, dajejo ljudem delo in hrano, predvsem pa dajejo ljudem upanje. Prav omenjeni misijonar Opeka je dal upanje ljudem, ki so živeli na smetišču glavnega mesta. Pred 15 leti je zanje postavil prve barake, danes pa v zidanih naseljih, ki jih je zgradil, živi že 17 tisoč ljudi. V tem mesecu smo opazovali njihovo misijonsko delo. Naš projekt se komajda lahko imenuje misijonski, pa vseeno je bil obogatitev pri njihovem delu z otroki in mladimi.
Kako je izgledal vaš dan?
Dan je tam doli odmerjen s soncem. Vstajali smo z misijonarji in se s številnimi ljudmi ob šestih pridružili maši. Dopoldne smo za zbrane otroke izvajali program. Dramsko smo uprizorili svetopisemsko zgodbo, kako sin odide od očeta, zapravi njegovo premoženje, pa se skesa in vrne domov. Nato smo napeto sledili razlagi ter pogovoru misijonarja in domačih katehistov z otroki. Razumeli nismo resda nič, ampak saj ne potrebuješ znanja jezika, da vidiš, kako se v otroškem srcu porajajo odločitve za stvari, ki jih še odrasli komajda lahko uresničimo. Na svoj račun smo prišli v delavnicah, kjer smo z otroki peli, barvali, izdelovali lutke, rožne vence in druge lepe stvari. Sam sem z otroki izdeloval rože iz krep papirja. Bilo je res prijetno vzdušje. Ko sem zvil trak papirja v vrtnico, so se otroci glasno začudili. Na koncu je bil vsak na svojo vrtnico resnično ponosen, jaz pa nanje. V popoldnevih smo z njimi tekmovali v štafetnih igrah in pri tem pazili na čas. Namreč, kot se dan zjutraj nenadoma pojavi, tako zvečer ob šestih kar izgine. In do takrat so morali biti otroci doma. Ponekod so ostali tudi čez noč in smo zanje pripravili še večerni program.
Kar je bilo prostih večerov, smo "zaslišali" misijonarje. Očarani smo bili nad njihovo preprostostjo, njihove besede pa so nam šle do srca. Res so veliki ljudje!
Kakšni ljudje so Malgaši? Kakšen vtis so naredili nate, ko si se prvič srečal z njimi?
So ljudje, ki živijo v preprostosti in veselju. Zdi se, da je to edino čustvo, ki ga izražajo, in to kadar koli in zelo intenzivno. Res se znajo veseliti malih stvari. So radovedni. Vseskozi so se obračali in vpili za nami "vazá! - belci!", saj smo bili res vpadljivi. Prav zaradi kulturne razlike je nemogoče popolnoma razumeti Malgaša. V določenih trenutkih so tudi zelo energični in pride na dan njihova prvinskost.
Za vsakega Malgaša je jasno kot beli dan, da obstaja Najvišji, ki je vse ustvaril. Imajo močno vero v življenje po smrti in častijo svoje prednike. Njihovo tradicijo sestavlja še kup tabujev. Ob reki, kjer je privez za čolne, je na primer tabla z napisanimi vražami - po tisti reki se naj ne bi vozili v rdečih oblačilih ali z odprtim dežnikom ipd. Zelo natančno se še držijo tradicije. Sicer je na Madagaskarju večinska veroizpoved krščanstvo, vendar je prav na področju naših misijonarjev kristjanov le 5 %. Opazil sem, da jih vera med seboj ne deli. Vsak kristjan ostane še naprej zvest tradiciji. In še nekaj je zelo očitno. Vera jih dela vesele ljudi, zato so tudi njihove maše prav posebno doživetje - eksplozija veselja.
Kakšno je življenje na Madagaskarju? Je res, da je veliko revščine? Kako si jim ti lahko konkretno pomagal?
Madagaskar ni pravična dežela. Najbrž se vleče še iz kolonialnih časov dejstvo, da razvitejši sever dviguje svoj standard, revni jug pa postaja še revnejši. Na severu ljudje živijo v zidanih hišah, tu živijo tudi nekateri bogataši. Seveda smo prav v glavnem mestu Antananarivo videli tudi berače, ljudi na smetišču, vendar je na splošno tu bolje poskrbljeno za zdravstvo, šolstvo ali zaposlitev. Jasno ti postane, da si prišel na jug, ko na cesti zmanjka asfalta, ob cesti opaziš lesene koče, ljudje so slabše oblečeni. Seveda je vse skupaj ena sama revščina. No, lakote pa nismo videli. Tista pride konec poletja v aprilu (Madagaskar je pač na južni polobli), ko zmanjka zalog riža. Takrat otroci in odrasli umirajo zaradi podhranjenosti in bolezni, ki se jim lačno telo ne more upirati. Če je še kakšna poplava ali suša, je kombinacija "popolna". Vsi ljudje se obračajo na misijonarje, ki s pomočjo iz Slovenije in Evrope dajejo ljudem možnost zaslužka in zalogo hrane. V pomoč so tudi druge organizacije, npr. Zdravniki brez meja, a le misijonarji ostajajo z ljudmi.
Ko si "na terenu" in je predte stegnjenih mnogo rok vbogajme se počutiš res nemočno. Nemogoče je, da bi vsakemu pomagal. Nam je dajalo poguma dejstvo, da nismo prišli praznih rok. Nikakor nismo želeli biti beli dobrotniki, nekakšni božički, ki delijo darila in jih imajo zato vsi radi. Od te podobe se mora človek kar posloviti. Kako smo torej pomagali? S seboj smo prinesli denar, ki smo ga izročili misijonarjem za naš projekt in za njihovo delo. Misijonarji so takoj vedeli, kako ga bodo porabili. Naj povem, da smo s pomočjo sponzorjev in darovalcev doma zbrali skoraj 20 tisoč evrov! Še enkrat hvala vsakemu posebej.
|
Malgaške poti.
|
Hiše v vaseh.
|
Zaupaj nam, kaj ti bo najbolj ostalo v spominu?
Odsev zvezd v riževem polju. Neponovljivo!
Se boš vrnil na Madagaskar?
Nikoli si nisem predstavljal, da bi živel kje drugje. Niti nisem čutil v sebi kakega močnega klica za misijonarja. Pa vendar sva si z misijonarjem Izidorjem segla v roke in zdi se mi, da bi lahko dal nekaj svojih let za to stvar. Če se bom odpravil tja dol, boste že zvedeli.
Kako lahko Slovenci pomagamo Malgašem?
Slovenci Malgašem že pomagamo in tega se moramo najprej zavedati. Osem naših fantov je tam doli in Malgaši vedo, da so Slovenci dobri ljudje. To, kar pa delajo, je več kot dobro delo, zanje so dali življenje! Najprej moramo biti močno ponosni nanje. Nato se zavedajmo, da smo bogati. Ko človek vidi tretji svet, se tega zave. Če bomo odprli srce, dajmo še denarnice in darujmo za njihovo delo. Pa ne zato, da bomo imeli sami lažjo vest, ampak zato, ker moramo prispevati k bolj pravičnemu svetu. |