|
Stari oče pravi: "Ja," in nadaljuje po nemško, "ampak je ni doma. Je že odšla na delo."
Brezobzirno sta stopila v vežo in nato v kuhinjo. Starejši, z listino v roki, se pogovarja s starim očetom, ki maha z rokami in pripoveduje, da je mama že odšla na delo v cementarno. Vojaka se posvetujeta in starejši ukaže, da morata sestra in mlajši vojak po mamo. Sestra se hitro obleče in odide z vojakom. Stara mati zakuri v štedilniku in pristavi vodo. Sprašujem se, zakaj jo je pristavila.
Spomnim se, da bom čez en mesec stara enajst let. Misli mi begajo. Stari oče se še naprej pogovarja z vojakom, ki čez čas ponovno razgrne papir in začne pisati. Čez čas se stari oče obrne k stari materi in ji reče: "Veš, tudi midva morava z njimi." Stara mati se razkorači in vpraša: "Zakaj?" Stari oče odgovori: "Ker sva starša."
To je odlomek iz knjige Spomini in pričevanja: Izgon v Petrinjo, avtorice Ljudmile Julijane Tolar.
Ljudmila Julijana Tolar (četrta z leve) s člani društva izgnancev. (Foto: Gordana Posavec)
Z veliki modrimi očmi se je zazrla vame in se med najinim razgovorom spraševala, zakaj bi mlade zanimalo, kaj so ljudje preživljali nekoč. Verjetno zato, ker sem tudi sama doživljala trenutke trpljenja ob babičinem pripovedovanju o življenju v njeni rani mladosti. Moralo bi biti v deželi pravljičnih bitij, kjer se domišljija razprostira v neskončnost, a občutki so pristali v krutem svetu, polnem bolečine. Svetu, v katerem se naučiš, kaj v bistvu pomeni živeti.
Gospa Ljudmila Tolar je kljub svoji navidezni krhkosti glavni in najbolj goreč člen Društva izgnancev Slovenije, ki ima eno izmed svojih vezi tudi v Trbovljah. Društvo je bilo sicer ustanovljeno že leta 1993, njen ustanovitelj je bil Rudi Matko. Po njegovi smrti pa je prevzela njegovo delo gospa Ljudmila Tolar. Ustanovitev pisarne Društva izgnancev je bila sicer pogojena s sprejetjem zakona o žrtvah vojnega nasilja in z uveljavitvijo pravic, ki bi morale biti priznane že po drugi svetovni vojni, vendar pa takratno državno vodstvo ni pokazalo zanimanja. Denar, ki bi ga morale dobiti žrtve, so vložili v gospodarstvo in v odplačilo kreditov.
Trpljenje je bilo nepredstavljivo, tako psihično kot fizično, pravi gospa Ljudmila. Delno je poplačano s tem, da je bila izgnancem izplačana odškodnina v enkratnem znesku, z mesečnimi rentami, v obliki prištetja let v pokojninsko dobo, in z ugodnostjo urejenega zdravstvenega zavarovanja. Zneske je prejelo okoli 600 članov, ki so bili taboriščniki, delavci na prisilnem delu oziroma mobiliziranci v nemško vojsko. Zneski odškodnin štejejo nekje od 25.000 do 35.000 nekdanjih slovenskih tolarjev mesečno, za vsak mesec, ki so ga preživeli kot žrtve druge svetovne vojne.
Vendar pa se njihovo trpljenje s koncem vojne ni končalo. Kasneje je država zahtevala od žrtev, da ji dajo del svojega pridelka, pa vendar jim ni vrnila premičnega in nepremičnega premoženja, za katero se žrtve in njihovi dediči borijo še naprej.
Vrnitev v normalno življenje je bila torej enako stresna, kot je bilo samo življenje v krutih razmerah med vojn Vrnitev v požgane vasi, pogled na izropane kmetije, stanovanjska stiska in življenje brez denarnih sredstev.
Gospa mi pove, da je bila večina ljudi kasneje zaposlena v trboveljskem premogovniku ali pa v Strojni tovarni Trbovlje z minimalno delavsko plačo. Tako so postali izgnanci najrevnejši sloj, ker so kot otroci zapustili svojo domovino na začetku šolanja, domov pa prišli kot najstniki, katerih šolanje naj bi se končalo v tem obdobju. Tako niso pridobili izobrazbe, kot bi jo v normalnih razmerah lahko.
Sama je bila stara 11 let, ko so bili izgnani, 15 let, ko so se vrnili. Tako je postala del tistih, ki so izgubili možnost pridobiti izobrazbo. Kasneje je končala večerno šolo ter dopisno administrativno in tako popravila škodo, ki je nastala.
Kljub temu da se število članov redči, pa se zgodbe in pričevanja ohranjajo s prispevki v Vestniku, časopisu, ki izgnance obvešča tudi o dogajanjih, izletih, srečanjih v zvezi s tem delom njihovega življenja. Organizirajo izlete v kraje, kamor so bili izgnani, vendar se jih le malo odloči za obisk, ker je večina članov bolnih oziroma jim starost ne omogoča, da bi se odpravili na daljše poti.
Izgnanci v Petrinji (arhiv društva, fotografijo je društvu podaril Stane Weiss)
Gospa Ljudmila se dobro spominja dne, ko so prišli po njeno družino in še dvesto drugih, katerih edini razlog za izgon od doma je bil, da so se naselili na tem območju (torej Trbovelj) po letu 1919. Dne 6. avgusta 1941 so torej izgnali okoli 200 družin, okoli 500 ljudi, in jih naselili na področju Hrvaške in Bosne. S transportnim vozilom so jih prepeljali do Brestanice in od tam naprej do Petrinje. Zaplenili so jim celotno premoženje. Z žalostjo mi pove, da so ji iz ušes s silo potegnili tudi uhančke.
V edino uteho jim je bilo, da jih niso razdelili. Stara starša sta prostovoljno odšla z njimi v tujo deželo, ker sta čutila, da morata biti s svojo družino. Tako sta prišla v tujo deželo, kjer jih "gostitelji" niso velikodušno sprejeli. Odrasli člani so tam dobili zadolžitve v obliki dela na kmetijah, tovarnah, pri premožnih ljudeh - tako je njen brat delal pri nekem odvetniku.
Pove mi zgodbo o pogumu njene mame, ki je trikrat pobegnila domov do Trbovelj, tako da je šla do Dobove z vlakom, prečkala Kolpo ter prehodila pot do Hrastnika. Strah jo je bilo, da bi jo prepoznali, če bi hodila po Trbovljah do doma. Domov je prišla z namenom, da bi preverila, kaj se dogaja z njihovim domom, zato je vanj (v hišo) morala vstopiti nasilno. Hiša med njenima prvima obiskoma še ni bila naseljena, zato je lahko pobrala stvari, ki so jih potrebovali v izgnanstvu. Pri tretjem poskusu pa so jo odkrili, izdal jo je takratni naseljenec v njihovi hiši.
Na Kolpi so jo tako pričakali pripadniki ustašev in jo zaprli. Zagrozili so ji s smrtjo, rešilo pa jo je to, da so nastali neki problemi v kasarni. Ker niso vedeli, kaj bi z njo, jo je neki vojak poslal v spremstvu svojega kolega v Glino z besedami "Uzmi tu prokletu babu sa sobom.".
Med najinim pogovorom se odprejo vrata in v pisarno vstopi moški. Z gospo se začneta prijateljsko pogovarjati. Gospa Ljudmila ga s strogim glasom vpraša, če upošteva njen nasvet in telovadi. Gospodovo ime je Anton Besednjak. Z gospo Tolarjevo sta bila skupaj izgnana v Petrinjo, njuno poznanstvo pa sega že v šolsko obdobje na šoli Ivana Cankarja, ki sta jo obiskovala še v času, ko so bili dečki in deklice ločeni.
Gospod Anton mimogrede omeni, da je bil njegov dom na "škratovini", ki so jo tako poimenovali po lastniku tamkajšnje gostilne, ki se je pisal Škrat.
Gospod Anton mi pove, da mu je v spominu ostalo, kako je kot deček v izgnanstvu v Petrinji vsak dan očetu in bratoma v lončku nosil hrano v opekarno. Pove mi tudi, kako je nekdo vsakodnevno ukradel kakšno stvar, kjer je pač videl priložnost. Kaznovali so ga tako, da je moral en dan in eno noč preživeti zunaj, izločen, in jim obljubiti, da ne bo več odtujeval stvari.
Oba se spominjata tako žalostnih kot tudi veselih trenutkov v izgnanstvu. Gospa Ljudmila pove, da je bilo najbolj žalostno, ko je brat nekega dne vprašal mamo, če je še kaj kruha, pa je odvrnila, da je samo plesniv. Brat pa je samo rekel: "Jaz sem lačen."
Ob prihodu domov po končani vojni svojega premoženja niso dobili nazaj. Dom gospe Ljudmile je dobila partizanska družina. Mama je zahtevala hišo nazaj, in ker je bila neomajna, so jo za pet dni celo priprli ter odpeljali v Celje na zaslišanje. Zaradi denarne stiske so lahko šele leta 1961 kupili novo posteljo.
Ker je bil ravno dan odprtih vrat društva, sta mi gostitelja z veseljem razkazala fotografije, delovne knjižice in druge predmete, ki so razstavljene v pisarni. Fotografije, ki so nastale v izgnanstvu, je daroval društvu gospod Stane Weiss, znan trboveljski fotograf, ki je bil ravno tako v izgnanstvu v Petrinji.
Na eni izmed slik opazim žalostnega svetlolasega dečka, ki v bolnišnici leži na postelji. Gospod Anton pove: "To je gospod Weiss. On nam je podaril fotografije."
(arhiv Društva izgnancev Trbovlje, fotografijo je društvu podaril Stane Weiss)
Izvem, da imajo čez nekaj dni srečanje v parku pri trboveljski občini. Gospa me povabi, naj pridem, saj meni, da je na žalost tako, da se dediči ne zmenijo dovolj za zapuščino svojih prednikov, sama bi želela, da bi bolj sodelovali.
Kasneje sem razmišljala, kako lahko človek preživi takšne stvari, pa vendarle živi naprej. Zdi se mi, da pomagata le velika volja do življenja, ki se začne vsako jutro s telovadbo in ohranjanjem zdravja in pozitivne energije. To počne gospa Ljudmila, ki ima čez ves dan razporejen urnik prehranjevanja in telovadbe. Ta način priporoča vsem svojim članom v društvu. Verjetno jo bolj poslušajo, kot pa upoštevajo, ker le malokdo zmore toliko življenjske moči in energije, kot jo ima gospa Ljudmila, ki se še naprej trudi, da bi člani društva dobili povračilo vsaj v materialnih dobrinah, če jim je bilo že nekdaj davno odvzeto tisto, kar imamo mi za samoumevn svoboda. |